Močno spoznanje: Vir moje jeze ni zunaj mene, ampak v meni

Jeza nam, tako kot ostala čustva, poda edinstven vpogled vase in v to, katere potrebe imamo in jih ne zadovoljujemo.

Močno spoznanje: Vir moje jeze ni zunaj mene, ampak v meni (foto: pexels) pexels
24. 11. 2021

Kaj vam sporoča vaša jeza?

Včasih so me stvari hitro razjezile. Bilo je potrebnih le nekaj besed iz ust mojega moža ali nezaželeno vedenje mojih otrok, včasih politiki, ljudje na Facebooku ... da sem začutila, kako je jeza preplavila moje telo.

Želela sem, da izgine. Jeza je močno in intenzivno čustvo, zato večina ljudi ne prenese, da bi jo dlje časa čutili v telesu. V preteklosti sem se odzvala na te notranje občutke in zaradi njih sprožila konflikte, ki so lahko trajali ure ali celo dneve. Od moža sem nazaj le redko dobila kaj drugega kot jezo in neprekinjeno prepiranje. Bilo je boleče in uničujoče za najin odnos.

Dokler nisem ugotovila, da vir moje jeze ni moj mož. Ali moji otroci, ali politiki, ali ljudje na Facebooku ... Vir moje jeze ni bil zunaj mene, ampak v meni. Zunanje situacije so jo le sprožile. Dokler se nisem naučila spopadati z njo, se je vedno pojavljala na načine, ki so se mi zdeli pretirani in zelo boleči.

Ugotovila sem, da sem večino časa občutke jeze potlačila, saj se nisem počutila dovolj varno, da bi jo lahko izrazila – dokler je nisem zadrževala že tako dolgo, da v telesu ni bilo več prostora za njo. Takrat je izbruhnila. Počutila sem se, kot da me počasi razžira. Zadrževala se je v mojem telesu in napenjala moje mišice ter organe, pogosto sem jo občutila v obliki bolečin v čeljusti.

Z jezo sem sem začela soočati tako, da sem postala intimna in prijazna z njo. Začela sem prepoznavati, kdaj se pojavlja v mojem telesu in v kakšni intenzivnosti. Ko sem jo opazila, sem jo nagovorila in ji sporočila, da jo slišim. Priznala sem si, da jo čutim in jo sprejela k sebi.

Kar je naredilo največjo spremembo, je bilo to, da sem si v trenutkih, ko sem začutila nenaden velik naval jeze, dala čas, prostor, ljubezen in podporo. Ostala sem prisotna v sebi, namesto da bi reagirala navzven.

Poskušala sem nehati kriviti to, kar se mi je zdelo, da je izvir moje jeze – ker v resnici ni bilo. Zase sem poskrbela s toplimi dotiki – roko sem položila na srce (ko dotik telesa traja več kot dvajset sekund, se začne sproščati oksitocin, hormon ljubezni) in si prigovarjala prijazne besede.

Vprašala sem se, kje v mojem telesu se nahajajo ti občutki in kakšni so? Kaj se skriva za to jezo?

Vsa ta pozornost, ki jo v teh trenutkih namenim sebi, daje mojemu telesu signal, da je zame ljubeče poskrbljeno, da lahko čutim ta občutek in da sem varna.

Ob tem sem naredila tudi nekaj globokih vdihov in izdihov. Ostala sem sama s sabo, dokler so bila močna čustva prisotna. Če sem začutila potrebo po gibanju, ki bi mi pomagalo spraviti to jezo iz telesa, sem to naredila.

Ko takšno ravnanje večkrat ponovimo, naučimo svoj sistem, da je čustva, kot je jeza, varno doživeti in da si lahko skozi ta počutja stojimo ob strani in se podpiramo.

Če sem čutila, da bi se z osebo še vedno rada pogovorila, ko se je jeza pomirila, sem to storila. V mirnejšem stanju so možnosti za razrešitev konflikta veliko večje, poleg tega pa nimamo več težnje po tem, da bi v afektu izrekli stvari, ki bi jih kasneje obžalovali.

Ko začnemo odkrivati korenine tega, kar je v nas sprožilo jezo, lahko vidimo, da se v ozadju pogosto skrivajo naše neizpolnjene potrebe. Zame je bila to potreba po času zase, da sem se lahko nemoteno osredotočila na svoje delo. Prej sem se počutila, kot da nisem prioriteta, kot da imajo vsi v družini več časa za sebe, jaz pa moram biti vedno na voljo.

Ko sem si bolje ogledala to potrebo in jo začela zadovoljevati, so se možnosti, da bi se jeza spet aktivirala, zmanjšale.

»Jeza, kaj mi hočeš povedati?« sem vprašala – in ona mi je odgovorila.

Povzeto po: tinybuddha.com

ali Družinska terapevtka: "Stik z jezo je zelo pomemben!"