Otroci in mladostniki svoje starše večkrat postavljajo pred velik izziv, da bi jih ti razumeli in predvsem začutili njihove stiske in težave. Čeprav to velikokrat kažejo povsem posredno, in sicer z uporništvom, izmikanjem, besnenjem, laganjem, prikrivanjem ...
Še več, najstniki stiske in tegobe prikrivajo s tem, da se vedejo popolnoma drugače ali ravno obratno, kot se počutijo. Tako so starši postavljeni pred izziv, da se naučijo brati med vrsticami, saj otroci niso hudobni, ampak v stiski.
Mama v prvih mesecih in letih čuti dojenčkovo in otrokovo stisko tudi takrat, ko je otrok še ne zna ubesediti. Takrat se ravna po svoji intuiciji in otroka zelo dobro čuti – čuti, kdaj ga kaj boli, kdaj je lačen, zaspan, vznemirjen, kaj pomeni določena vrsta joka in se primerno otrokovim potrebam odzove.
Med odraščanjem, vzgajanjem in discipliniranjem otroka vedno bolj vzgaja z razumom, iz katerega izhajajo pravila, dogovori, dolžnosti, pravice in odgovornosti v družini. In bolj se oddaljuje od svoje intuicije, ki prihaja iz njene notranjosti, bolj posega po svojem razumu in zunanjih virih.
Na največji preizkušnji pa je, ko otrok zraste v najstnika, ki bo njo oziroma oba starša preizkušal, ali bosta zdržala z njim.
Predstavljajte si najstnika, ki se vede, kot da mu je vseeno za vse, razen za zabavo in druženje s prijatelji, šola mu je deseta briga in temu primeren je tudi njegov učni uspeh. Vsak dan se prereka s staršema, saj jima želi dopovedati, naj mu že enkrat nehata težiti in da ju ima čez glavo. Hoče le svoj mir in svobodo, ne pa ukazov, navodil in pametovanja.
Ob takem vedenju je vsak starš šokiran, odzivi pa so lahko usmerjeni v tri smeri: v boj z mladostnikom s pregovarjanjem in argumentiranjem, kjer zmaga tisti z bolj trdnimi argumenti ali z najmočnejših glasom, v beg, ko se starš zaradi lastne nemoči umakne iz konflikta – fizično ali čustveno – in v zamrznitev.
Ta se zgodi, ko otrokove besede in njegovi čustveni odzivi starša tako šokirajo, da telo in razum zamrzneta, da ni sposoben razmišljanja, ker je ves zablokiran.
Zaradi lastne stiske in čustev, vprašanj in dilem, ki se pojavijo v njegovi glavi, ni sposoben začutiti otroka oziroma brati podnapisov, kaj mu otrok s svojim vedenjem sporoča.
Kako je začutiti otroka?
Kako je začutiti zgoraj opisanega otroka? Kaj se skriva pod fasado neranljivosti in izkazovanja moči, pod vedenjem, ki na prvi vtis sporoča, da mu je vseeno?
Če si starš dovoli pogledati v globino otrokove duše, vidi, da gre za izgubljenega in prestrašenega otroka, ki svojo bolečino izgubljenosti v svetu izraža z apatijo, nezanimanjem, oholim in besnečim vedenjem.
Svoj strah pa izraža s poslabšanjem učnega uspeha, zlasti kadar se ne more motivirati za učenje in se preverjanju znanja izogiba.
In ko je otrok izgubljen, potrebuje kompas, ko je prestrašen, potrebuje zavetje in varnost. Oboje si najbolj želi od staršev. Videti pa je, kot bi se v komunikacijskih kanalih med otrokom in staršem izgubil smisel, bistvo njegovega vedenja, nezavedno upa, da ga bosta starša razumela.
Še ena pot do otroka obstaja
Starš naj se spomni sebe, ko je bil star toliko, kot je njegov otrok zdaj. Kaj je doživljal, kakšne stiske so ga bremenile, kje in ob kom je na poti k odraščanju naletel na nerazumevanje, odpor, nemoč, jezo in strah?
In ne nazadnje, kaj je takrat pričakoval od staršev, pa mu tega nista znala dati?
Ko bo starš razvil sočutje do sebe kot nerazumljenega, izgubljenega in prestrašenega otroka, bo lahko resnično začutil tudi svojega otroka, ki ga ravno s svojim vedenjem postavlja pred velik izziv starševstva.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije