Kako ljubiti brez ega - v dobro vesolja

 

Če smo vsi eno, zakaj včasih tako nestrpno iščemo ljubezen pri točno določeni osebi, in zakaj nas pogosto 'vleče' k točno določenim ljudem? Kako prepoznati pravo ljubezen in kako se izogniti temu, da bi nas vodil ego?

Kako ljubiti brez ega - v dobro vesolja (foto: profimedia) profimedia
28. 1. 2020

Prava ljubezen je transcedentalna. Dosežemo jo lahko šele, ko opustimo ego. Šele takrat se lahko povežemo z drugimi in v njih prepoznamo (delčke) sebe. Postanemo eno. Tu ne gre za telesnost, pač pa za duhovno povezavo, ki resonira s harmonijo, ki vlada v vesolju.

Ljubezen ima več obrazov.  Ko se zaljubimo, pogosto projeciramo svoje želje in potrebe – izbrane osebe ne vidimo takšne, kot je v resnici, ne moremo je v celoti sprejeti in ker imamo vsi veliko lastnih vzorcev in strahov, tudi druga oseba ne more sprejeti nas … dokler s tem ne razščistimo.

Med pravo ljubeznijo in drugimi oblikami ljubezni pogosto vlada huda diskrepanca. Posesivna ljubezen, prevelika navezanost, pogojevanje - vse so oblike odnosov, ki nas vodijo stran od duhovne povezanosti, ki ne postavlja (včasih nemogočih in nevzdržnih) pogojev. To ni prava ljubezen.

Sestavljajo nas telo, um in duša. Če se osredotočimo le na enega od teh aspektov, potem ne moremo biti dovolj odprti za povezanost, h kateri v resnici vsi stremimo. Naša bit, naš pravi jaz, ki je usklajen z vesoljem, ni osredotočen zgolj na telesnost, še manj na obliko (videz in seksualne attribute) – pomembna je vsebina.

Videz : vsebina

Ljudje lahko čutimo afinitete do določene osebe na podlagi vizualnih atributov in feromonov; lahko se nam zdi seksi, lahko nas privlači njen intelekt, lahko nas privlači določena lastnost, ki je morda pri sebi nimamo ali pa nekaj, kar nas vznemirja, saj se s svojim vzorcem še nismo povsem spoprijateljili - kaj šele, da bi ga sprejeli ali spremenili. Včasih nas privlačijo ljudje, ki so na višjem nivoju kot mi, včasih mi privlačimo tiste, ki so na nižjem. Zaradi različnih zavednih ali nezavednih motivov.

Problem vzorcev

Pevelika navezanost vodi v bolezen ali nasilje. Obesednost ni nikoli dobra stvar, prevelika pričakovanja ali omejevanje svobode pa večinoma vodijo v težave.

Romantična ljubezen dva individuuma sicer poveže, toda to zlitje je lahko nevarno, vkolikor osebi pozabita na svojo lastno bit in se prelijeta v eno samo zato, ker imata od tega določeno korist ali pa zato, ker se eni osebi zdi, da ni izpolnjena, dokler se ne združi z drugo. Takšna ljubezen, ki temelji na nezdravih temeljih, ponavadi ne preživi.

Med obredom židovske poroke povejo, da je vsak del para najprej ‘vesolje’ zase, ko se združita v obredu, pa se podarita drug drugemu – ta gesta (ki je v resnici veliko več kot samo preprosti ‘da, vzamem’) je poseben dar, ki ga je treba celo skupno živjenje spoštovati – odnos je potrebno negovati. Tudi, ko se spreminjamo in rastemo. Vesolje sestavljata ženski in moški pol – oba sta enakovredna in tako mora tudi ostati, če hočemo, da bo odnos lahkotno tekel.

Razmerja, ki se začnejo in ustvarijo na podlagi medsebojne privlačnosti, so kasneje, ko največja zaljubljenost mine in ko vplivi hormonov popustijo, na veliki preizkušnji. Če se odnos razvije in omogoča medsebojno sprejemanje, navdihovanje, izmenjavo, potem par lahko ostane skupaj.

Če povezava ostane na bazi telesnosti, pa sta obe osebi ob stiku z drugimi, ki so jima lahko privlačni, soočena z izzivom, da ju zapelje druga(čna) energija. In potem, čez čas, se vzorec spet ponovi – ali odidemo ali pa gradimo odnos. Ne glede na to, koliko partnerjev zamenjamo, je treba v dober odnos marsikaj vložiti. Če hočemo, da je kakovosten in ne le sam sebi namen.

Na primer: v nekaterih kulturah je spolnost pred poroko še vedno ‘greh’, ljudje se zaljubljajo in ker jim okoliščine preprečujejo, da bi bili skupaj (in niso dovolj močni, da bi se jim uprli), storijo samomor. To je zelo pogosta žalostna zgodba, na primer, v Indiji, kjer v ruralnih področjih in tudi v nekaterih mestih še vedno vladajo principi različnih religij, ki imajo povsem nasprotujoče si poglede na zakon, ljubezen, obilje in na smisel življenja samega.

Kaj je univerzalna ljubezen

Prava ljubezen izvira iz brezčasne univerzalne ljubezni. Ta lahko zasije skozi ‘osebno’ ljubezen. Popolna identifikacija s formo pa hrani samo in zgolj ego.

Močna povezanost s starši, katerih ljubezen v resnici nikoli ni povsem brezpogojna, lahko vodi v težave z odnosi (s seboj, z njimi ali z drugimi) v odrasli dobi. Šele, kadar je vzpostavljena transcendentalna dimenzija, skozi katero ljubezen lahko zasije, je odnos zadovoljujoč za vse vpletene. Dovolite (in če je treba, izborite) si torej dovolj prostora! Če odnos napolnjujejo samo (pogosto burna, nekontrolirana) čustva in če naše obnašanje diktira navlada uma, potem ni prostora za radost, za sobivanje, za povezovanje, za izmenjavo. Če se čustvena in/ali spolna privlačnost poglobi, pa lahko odnos dobi transcendentalno dimenzijo in postane skupen nasprotij, ki se privlačijo in drug brez drugega ne morejo obstajati.

Katerakoli ljubezen na ravni oblike, ki ne ponuja transcendentalne ljubezni, odnos spremeni v nekaj drugega. V nekaj, kar povzroča težave, bolečino, prepire, razhod(e).

Kakšni so vaši odnosi?

Vprašajte se, ali je v vaših odnosih dovolj prostora. Če živite skupaj z drugim ali z drugimi, in se ves čas zanašate le na svoje misli, občutke in čustva, potem prihaja do trenj, nesoglasij, dvomov – to je vse normalno. Vsi izbiramo glede na tisto, kar nam je blizu, na primer: hobije, partnerje, prijatelje, knjige, ki jih z užitkom beremo, glasbo, ki nas dvigne, hrano, ki nahrani našega duha (ali pa takšno, ki nas hromi, ker z vnašanjem samo polnimo praznino in v bistvu zatiramo svoje pristne občutke, ki kažejo, da je čas za spremembo). Kadar je kaj od naštetega – sem spada tudi izbira poklica in poslanstva –izven sozvočja z našim pristnim jazom in z višjo zavestjo, takrat se ne čutimo izpolnjeni. Trpimo. In takrat je treba nujno nekaj spremeniti. Takrat se vzpostavljanje harmonije v našem življenju šele zares začne. Na vseh nivojih. Ko dosežemo transcendentalno ljubezen, smo notranje izpolnjeni in lahko najdemo notranji mir, iz katerega potem izhaja vse ostalo. Ne ovira nas nadležen neutruden glas uma, ne prevevajo nas burna čustva – delujemo iz sebe. V sebi. Za sebe in za druge. V poslovnih in v intimnih okoljih. Delujemo v dobro vseh in vsega, v dobro vesolja.

Kaj nam govorijo naša čustva

Ko to dosežemo, so čustva samo še nekaj, kar zmoremo opazovati, ne da bi se pretirano vpletli – ne pripisujemo jim več toliko pomena, ne pustimo, da nas obvladujejo. Lahko se prepustimo in začutimo, postanemo čuječi, postanemo del nečesa večjega, kar ima neomejene in neomajne razsežnosti. Takrat naša identiteta ni več na prvem mestu. Takrat se zares povežemo in smo pripravljeni na to, da postanemo eno z vesoljem.

Kje na tem potovanju ste trenutno? Izhajate iz globine sebe in delujete v dobro celote?

Vesna Hauschild Pyakurel, Navdih: Eckhart Tolle

Preberite še: 10 znakov, da vam nagaja ego

ali pa

Kako ego blokira pretok življenjske energije energije