Danes zjutraj sem doživela pravi trenutek »streznitve«. Na poti iz trgovine sem govorila po telefonu s prijateljico, s katero se nisva videli že res dolgo. Ob koncu najinega pogovora sem rekla: »Ja, samo še ta projekt uredim do konca, potem se pa res ujameva na dooolgi kavi.« Ko sva se poslovili in sem pospravljala v torbico telefon, sem za sabo zaslišala slaboten, ampak zelo odločen glas. »Gospodična! Gospodična, počakajte.«
Obrnila sem se in zagledala starejšega gospoda, po starosti bi lahko bil moj dedek, ki se mi je počasi približeval. Z radovednostjo sem ga počakala.
»Veste, gospodična, celo življenje sem govoril: samo še to. Samo še hišo zgradimo, potem bomo pa uživali. Vmes se je obrnilo 6 let, moji trije otroci so bili že skoraj najstniki. Zamudil sem njihova najlepša otroška leta. Leta, ko so me najbolj potrebovali.
Potem sem govoril: samo še firmo zaženem, kot je treba, potem bom imel pa čas za družino in za sebe. Ko se je to končno zgodilo, so moji otroci že odhajali na faks.
Potem sem govoril, samo še kredite poplačamo do konca, potem bomo mirno spali. Vmes je bilo živčnosti, prepirov z ženo, neprespanih noči. Žena je hudo zbolela. Potem sem govoril, samo da ozdravi.
Pa ni, pri 54. letih sem ostal vdovec. Vmes so se otroci poročili in potem sem rekel, samo še vnuke počakam, ki mi bodo prinesli nekaj srečnih dni. Pa so se otroci odselili – eden na drug konec Slovenije, druga dva skoraj na drug konec sveta. Naenkrat sem postal star in sam.
Prekleti "samo še to"!!
No, zdaj pa ni več nobenega "samo še to2. Ampak šele zdaj na starost vidim, kakšen bedak sem bil.
Nikoli ni konca, ko rečeš samo še to. Zaradi tega vse zamujaš. Vse. Družino, druženja, prijatelje, čas zase.
Zato gospodična, vrzi te besede stran. Ne spregovori jih nikdar več. Ugrizni se raje v jezik.
Pa srečno, gospodična. Ti imaš še čas za vse, jaz ga nimam.«
Uspela sem reči samo še, hvala. Z veeeelikim cmokom v grlu. Deloma zaradi njegove zgodbe, še bolj pa zaradi bolečega zavedanja, kako resnično je njegovo sporočilo. Pomislila sem na vse moje »samo še to«. Koliko časa že odlašam z zame pomembnimi stvarmi. Koliko srečanj čaka na boljše čase. Koliko klicev in pristnih pogovorov. Koliko druženj. Kako velik del Življenja čaka, da jaz uredim »samo še to«.
Ko sem prišla domov, sem takoj dvignila telefon. Moj urnik za ta teden je poln … srečanj z ljudmi, ki jih imam rada in mi ogromno pomenijo, uric, namenjenih mojim najbližjim, ter času za tiste stvari, ki jih rada počnem. Vem, da ne more biti življenje samo takšno, zato bom tudi vse »moram« seveda opravila, ampak z drugačnim odnosom in čisto drugačno perspektivo.
Hvala, gospod iz parkirišča, meni si danes odprl oči!
- Preberite si še: Tega NIKOLI ne smete reči človeku, ki se spopada s TESNOBO
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
