Po dolgem premisleku sem se odločila, da bom tudi sama spregovorila o anksioznosti, slabem počutju, negativnih mislih, ki nas preganjajo in kako na vse to lahko sami vplivamo.
Veliko mojih strank se srečuje s podobnimi izzivi in je morda res pravi čas, da o tem čim več govorimo in čim več ljudem pomagamo. Zelo pomembno je, da se v takih situacijah ljudje zavedajo, da niso sami in da je to le trenutno stanje.
Vsi nosimo čustvene brazgotine, ki smo jih utrpeli v mladosti zaradi travmatičnih ali zgolj težavnih izkušenj. Zgodaj v življenju smo izkusili dogodke, ki so nas oblikovali. Čustva, povezana z njimi, so plast za plastjo pomagala ustvarjati našo osebnost.
Priznajmo si, vse so nas zaznamovali dogodki, prežeti z izjemno močnimi čustvi.
In vedno ko tuhtamo o teh izkušnjah, jih telo vedno podoživlja, čeprav zgolj z mislimi. A vsaka misel je povezana tudi z nekim občutkom.
Ko smo mladi, imamo vedno polne roke dela, kar nam omogoči, da se začasno izognemo starim, močnim čustvom. Dobesedno jih pometemo pod preprogo. Navdihujejo nas novi prijatelji, potovanja v neznane kraje, garanje in trud za napredovanje, osvajanje novih veščin ali pa ukvarjanje z novimi športi. Redko posumimo, da številna od teh dejanj poganjajo občutki, povezani z določenimi dogodki v naši preteklosti.
Do sredine tridesetih ali štiridesetih, ko je osebnost do konca izoblikovana, doživimo že večino tega, kar ponuja življenje.
Zato pa lahko v veliki meri pričakujemo izid večine dogodkov ali izkušenj, ki nas obkrožajo.
Še preden se lotimo večine zadev, že vemo, kako se bomo počutili ob tem.
Vsekakor poznamo odtenke nekaj slabih in nekaj dobrih odnosov. Ker lahko predvidimo verjetna čustva, preden se dejanska izkušnja zgodi, se odločimo, ali želimo izkusiti določen “znani” dogodek”, preden se dejansko zgodi.
Seveda vse to se dogaja v naši podzavesti.
Zakaj in kdaj se zadeve zapletejo?
Ker lahko predvidimo občutke, ki bodo spremljali večino dogodkov, že vemo, ali želimo izkusiti že znano situacijo, še preden se zgodi.
Ko dosežemo srednja leta pa nič ne more pregnati občutka praznine.
Zakaj?
Vsako jutro se zbudite in se počutite kot isti človek.
Okolje, ki nam je do sedaj zapolnjevalo večino časa, te naloge ne opravlja več.
In kako naj bi ga, saj v nas pojenja vpliv čustev, ki ga je do sedaj v nas povzročalo zunanje okolje, ker že veste, da ste ista oseba, ki je včeraj zvečer šla spat in se je danes prebudila v nov dan popolnoma enaka.
To je t.i. kriza srednjih let, kakršno pozna večina ljudi.
Večina pa se jih res močno trudi te občutke prikriti in se zato poglobijo v materialne stvari, kupijo si nov športni avto, nekateri si najamejo jadrnico, eni gredo na dolgo potovanje, spet drugi si pridobijo nove prijatelje, nakupujejo, obnavljajo svoj dom, se pridružijo novemu društvu ali se celo podvržejo plastični operaciji.
Vse našteto so jalova prizadevanja, da bi se počutili bolje ali vsaj drugače. Gre za to, da kadar navdušenje nad novimi stvarmi, kraji ali odnosi popusti, se spet znajdemo na isti ravni čustvene identitete.
Ko skušamo ubežati tej praznini, bežimo pred čustvi, ker je spoprijemanje z njimi preveč neprijetno ali celo boleče.
Ko začnemo izgubljati nadzor, enostavno prižgemo televizijo, brskamo po spletu, nekoga pokličemo, ali mu pošljemo sporočilo, se začnemo pogovarjati in v trenutku spremenimo svoja čustva.
Torej, kar je bilo zunaj nas, nas je spravilo v boljšo voljo, zato se začnemo zanašati na to stvar in se vedno k njej vrnemo, ko začutimo praznino.
V bistvu pa, kar se dogaja z vztrajanjem pri teh motnjah je, da postajamo čedalje bolj odvisni od nečesa zunaj nas, kar spreminja našo notranjost.
Potrebujemo čedalje močnejše dražljaje za dosego istega občutka, da bi se počutili drugače oz. bolje in se tako početje lahko sprevrže v konstantno iskanje užitka in načinov izogibanja bolečini za vsako ceno.
Hlastamo po uživaškem življenju in to željo poganja nek občutek, ki se ga nikakor ne moremo znebiti, je pa vedno prisoten v naši podzavesti.
Nekateri se pa ne trudijo prikrivati teh občutkov in lagati sami sebi, ampak se začnejo spraševati kdo sem, kakšno je moje življenjsko poslanstvo, za koga počnem vse to, kaj je sreča, ali je v življenju še kaj več, kaj je sploh pomembno, kaj je ljubezen, kje jo najdem…. in duša se začne prebujati.
Dojamemo, da niso pomembni zunanji dražljaji in da nič, kar je v okolju, ne bo izboljšalo našega počutja in da je ohranjanje ideala za voljo drugih v resnici strategija, s katero bežimo pred občutki, ki nas nikoli ne dohitijo.
Kaj pa zdaj?
Nič več kompulzivnega nakupovanja, nič več srfanja po internetu, nič več neskončnega iskanja družbe in pozornosti.
Naenkrat začutimo nemir, dihanje postaja vedno bolj plitko, v glavi imamo milijon negativnih misli, ki ustvarjajo dejansko galamo v naši glavi.
Srce nam začne neenakomerno biti, morda nam pritisk narašča, počutimo se kot da bomo eksplodirali, komaj dihamo in imamo občutek, da se bomo zadušili, da v prostoru ni zraka, vroče nam postaja in smo čedalje bolj nemirni in brezmočni.
To je to, to je ta občutek, ki sem ga tudi sama izkusila nešteto krat.
Neštetokrat sem mislila, da bom umrla, da se bom zadušila, da mi primanjkuje zraka.
Mislila sem, da mi morda srce odpoveduje ali pa da se mi že čisto meša.
Velikokrat se spomnim teh občutkov, predvsem takrat, ko mi ljudje rečejo, kako si lahko vedno nasmejana, pozitivna, dobre volje… zgledaš tako močna in odločna, nič te nikoli ne zamaje.
Ob tem se samo nasmehnem in si rečem to sem jaz, prava jaz brez maske. Če jo tudi vi snamete, boste videti enako.
A vse le ni tako preprosto. Maske ne moremo kar odstraniti in pokazati svoj pravi obraz. Potrebno je delo, vložena energija, volja, fokus in seveda vaja, vaja in vaja.
Prva stvar, ki vam jo pri tem svetujem je, da se naučite dihati. Odprite internet in malček poguglajte, našli boste nešteto vaj, načinov in tehnik dihanja, ki vam bodo pomagale prebroditi ”krizo” oz. vam bodo pomagale, da se enostavno umirite in začnete trezno razmišljati.
Take težave kot jih imate sami, jih ima še milijon ljudi na svetu in vsak se znjimi spopada na svoj edinstven način. Kar je pomembno, je to, da se začnete ukvarjati sami s sabo in da se s čustvi in ”situacijami” začnete spopadati. Dan za dnem vztrajate in se ne vračate k znanim vzorcem iskanja pozornosti in ugodja v zunanjem okolju.
Ena izmed preprostih vaj, ki je meni zelo pomagala v težkih trenutkih in mi še vedno pomaga je tehnika dihanja z zadrževanjem zraka.
Počasi vdihnemo in štejemo do 6, nato zrak zadržimo in isto štejemo do 6, nato pa zrak z vso močjo izdihnemo, popolnoma izpraznimo pljuča in pri tem vizualiziramo kako vsa čustva, ki jih ne potrebujemo več odhajajo in kako se naše misli in telo čistijo.
Vajo ponovite vsaj 6x in boste začutili kako se se dihanje umirja in poglablja, misli postajajo bolj čiste, galama v glavi se umirja, srčni utrip postaja bolj enakomeren in pritisk v telesu se uravnava.
To je tudi ena izmed osnovnih energijskih vaj, s katero pomagam ljudem ob izvajanju energetskega coachinga. Povratne informacije, ki jih dobim so v večini primerov odlične. Izboljšave, ki jih stranke pri tem doživijo so večje od pričakovanj.
Z nekajkratno ponovitvijo vaje začutijo takojšnje olajšanje v telesu, mišice se počasi sproščajo, kar privede do splošnega boljšega počutja.
Po izvedbi vaje ste umirjeni in lahko počasi razmislite o rešitvah in pustite telo, da najde svoj ritem.
Naše telo je ustvarjeno za boj ali beg.
Dejstvo pa je, da nima smisla se boriti z mlini na veter. Še močnejše je spoznanje, da od sebe ne moramo zbežati, ne glede na to, koliko zunanjim vplivom se bomo prepustili. Vsak med nami se prej ali slej sooči s svojo lastno senco.
Jasmina Černilogar
Intuitive & success coach
- Poglejte si še: Anksioznost je potrebno razumeti. Vendar, kako?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
