Katarina Nagode nas želi opolnomočiti, da bi stopili na pot raziskovanja lastnih modrosti in globin, se pripravili na lastno smrt, premagali strah pred njo in zaživeli bolj polno življenje. Želi nas pripraviti na to, da bi zmogli iti skozi proces umiranja zavestni. Kajti priprava na lastno smrt nam bo služila tudi takrat, ko bodo umirali naši bližnji - da jim bomo zmogli in znali stati ob strani.
Katarina, zakaj nam je o smrti tako težko govoriti? Kot da nas ta tema ohromi, ne vemo, kaj bi sploh rekli.
Menim, da lahko to povežemo z načinom, kako danes živimo. Svet okrog nas se nenehno vrti z neverjetno hitrostjo, vse želimo takoj in zdaj. Naši dopusti niso več, kar so bili v otroštvu, saj tudi takrat ne znamo resnično upočasniti. Smrt pa nas prisili prav v to – ustaviti se. Če imamo težave s tem, da bi se ustavili in se soočili s svojimi notranjimi občutki, potem je tema smrti lahko izjemno težka. Na plano pride vse tisto, kar smo potlačili.
Meni pa je prav pogovor o smrti ena izmed najljubših tem. Ko se o tem pogovarjam, se čas ustavi, prostor se preoblikuje, in prisotna je posebna intenzivnost trenutka tukaj in zdaj. To je nekaj najlepšega, kar si lahko podarimo – da si dovolimo, da naša prava vsebina pride na površje, da spregovorimo s srcem in si dovolimo videti ter občutiti s srcem. Takrat se razkrijejo pravi darovi.
Ste zato začeli s t.i. Smrtnimi krožki, ki jih izvajate v Kobaridu?
Da, namen teh krožkov je ustvariti prostor, kjer lahko delimo občutke in misli, za katere v vsakdanjem življenju pogosto ni prostora. Odpre se varen prostor, kjer naše zgodbe dobijo priložnost, da nas začnejo zdraviti. Pogosto se ne zavedamo, da ima vsak izmed nas čudovito zgodbo, ki jo lahko podeli, in da vse, kar se nam zgodi, ima svoj namen – nič ni naključje.
Prav najtežje izkušnje so tiste, ki nas najbolj oblikujejo, in ko jih delimo iskreno, iz srca, se v tem procesu zdravijo tako tisti, ki pripovedujejo, kot tudi tisti, ki poslušajo. Takšne zgodbe pogosto prinesejo solze, in takrat besede sploh niso več pomembne.
Na krožkih in predavanjih, ki jih vodim, mi je najpomembneje, da ljudje začutijo, da nisem tu zato, da bi jim nekaj dala. Ničesar nimam, česar ne bi imel tudi kdo drug. Moje poslanstvo je pomagati ljudem spoznati, da vsi nosimo to globoko vsebino v sebi, da smo se z njo rodili in z njo tudi odhajamo. To je nekaj, kar presega ta svet in to telo – to je naše bistvo. Da bi to začutili, se moramo ustaviti in umiriti. V prostoru, ki ga skupaj ustvarimo, lahko ta vsebina pride na plano z lahkoto, in nenadoma ni več strašno govoriti o tem.
Pravite, da je priprava na smrt izjemno pomembna – ne samo za umirajočega, ampak tudi za njegove bližnje. Kako se torej pripraviti?
Res je. Priprava na smrt je enako pomembna kot priprava na porod. Če bi se nosečnica sploh ne pripravila na porod, bi bil zanjo na koncu to lahko velik šok. Podobno je s pripravo na poroko – če želiš, da je tvoj poročni dan resnično lep, moraš že prej vložiti veliko truda, da se na dan dogodka lahko sprostiš in prepustiš toku. Enako je s smrtjo.
Jaz ne vidim velike razlike med rojstvom, poroko in smrtjo. To so pomembni dogodki v življenju, ki lahko postanejo zelo težki, če se nanje ne pripravimo. Če pa smo nanje pripravljeni, se lahko v tistem trenutku resnično posvetimo dogajanju.
Pomembno je, da smo ob smrti bližnjega zavestni, prisotni, da se takrat ne ukvarjamo s tem, kakšno krsto bomo izbrali; ali bo pokop klasičen ali žarni; katero cvetje izbrati. To so tehnične podrobnosti, ki jih lahko rešimo vnaprej. Prav tako se lahko vnaprej pogovorimo, kakšno pogrebno slovesnost želi umirajoči. Marsikdo se boji, da bo s tem priklical smrt, vendar prav ta priprava prinaša osvoboditev. Ko enkrat veš, da so te tehnične stvari urejene in morda celo zapisane, se lahko v zadnjih trenutkih resnično posvetiš osebi in odnosu.
Priprava je pomembna tako za umirajočega kot za tiste, ki ostanejo. Nihče med nami ne ve, koliko časa mu je še preostalo. Svojci se pogosto obremenjujejo s tem, kaj reči in česa ne, da ne bi prizadeli umirajočega, ali se celo izogibajo omembi besede "smrt". In na ta način tudi umirajoči pogosto varujejo svoje svojce.
Priprava lahko to olajša in omogoči pristnejše in mirnejše slovo. Ko gre za pričakovano smrt, je to lahko svojevrstno darilo. Zavedamo se, da bo oseba odšla, četudi ne vemo natančno kdaj. To nam daje čas, da se poslovimo in izrečemo vse, kar želimo.
A kdaj je pravi čas za to? Ta trenutek je zelo izmuzljiv in na videz ni nič drugačen od katerega koli drugega trenutka. Vendar ga začutimo v srcu. V srcu nastane tišina in ustvari se prostor, v katerem lahko spregovorimo tudi o težkih stvareh. Umirajoči so na tak pogovor pripravljeni veliko bolj, kot si mislimo.
Žalovanje je proces, ki se dotakne najglobljih plasti naše biti. Ob izgubi ljubljene osebe se zdi, kot da se svet ustavi. Srce je prežeto z bolečino, ki jo ni mogoče izraziti z besedami. Hkrati pa se ljudje zelo bojimo občutiti to globoko bolečino, ki je sestavni del žalovanja. Veliko kroničnih težav in bolezni se lahko razvije prav zaradi neodžalovanega.
Vsaka sprememba v življenju prinaša konec nečesa starega, zagotovo pa je izguba ljubljene osebe najtežja oblika tega konca. To je neizogiben del življenja, ki nas sooča s končnostjo in hkrati neizmerno ljubeznijo, ki smo jo imeli do tistega, ki smo ga izgubili.
Žalovanje je proces, v katerem ovrednotimo naš odnos s pokojnim. Čeprav je ta proces povezan z bolečino, je tudi prostor za rast, preobrazbo in celjenje. Žalovanje lahko sprejmemo kot darilo, ki nas spominja, kako dragoceni so naši odnosi in kako globoko lahko ljubezen preobrazi našo notranjost.
Čeprav je to pot, ki je pogosto dolga in boleča, nam ponuja priložnost, da se znova povežemo s sabo in svetom okoli nas, bogatejši za izkušnjo, ki nas uči o pravi vrednosti življenja in ljubezni. V tej preobrazbi najdemo moč, ki nam pomaga iti naprej, z zavedanjem, da tisto, kar smo izgubili, za vedno ostane del nas.
Torej so razčiščeni odnosi ključni za miren prehod na drugo stran?
Pravijo, da je smrt odsev našega življenja – takšno, kot je naše življenje, takšna bo tudi naša smrt. Če bi v tem trenutku umrl in ne bi ničesar naredil na spremembi stanja zavesti, bi umrl točno takšen, kakršen si zdaj, brez sprememb.
Ko govorimo o stanju zavesti, mislimo na to, kako dojemamo stvari, kaj se dogaja v našem nezavednem in kakšni so naši strahovi. Vse to nas na koncu počaka, zato je smrt za mnoge tako strašljiva.
Če s seboj nosiš veliko nepredelane prtljage, ta prtljaga ne bo izginila, dokler se ne ustaviš, se obrneš in se soočiš z vsem, kar si nakopičil. Lahko sicer to breme preneseš na svoje otroke, a ob smrti bo še vedno tam.
Ko umiramo v tuzemskem svetu, se očitno znova rojevamo v onstranstvu…
To upanje, da smrt ni konec, temveč prehod v novo obliko bivanja, ki jo razumemo šele, ko jo izkusimo, nam ponuja prelepa zgodba o kačjem pastirju.
Nekako takole gre: Ličinke kačjega pastirja živijo v vodi, povsem nevedne o obstoju sveta nad vodno površino. Sčasoma ena za drugo prehajajo skozi različne metamorfoze, dokler nekega dne ena izmed njih ne začuti močne potrebe, da bi zapustila vodo.
Zleze po steblu vodne rastline in prvič pokuka na površje, kjer se preobrazi v čudovitega kačjega pastirja. Nenadoma odkrije, da ima krila in da lahko leti v povsem novem svetu. A ko enkrat zapusti vodno okolje in zaživi novo življenje v zraku, se ne more več vrniti nazaj, da bi drugim ličinkam povedala, kaj jih čaka, in da bo tudi njihovo življenje nekoč nekaj popolnoma drugačnega.
Tako kot ličinka kačjega pastirja ne more vedeti, kaj jo čaka, ko se preobrazi, tudi mi ne vemo, kaj nas čaka po smrti. In ko prestopimo prag med življenjem in smrtjo, se ne moremo vrniti nazaj, da bi to delili z drugimi.
CELOTEN INTERVJU SI PREBERITE V AKTUALNI REVIJI SENSA OKTOBER/NOVEMBER
POGLEJTE SI TUDI PODKAST S KATARINO NAGODE:
Dostopno tudi na YouTubu Sensa Slovenija.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj