Z vami delimo izsek iz zadnjega Sensa podkasta, v katerem je Katarina Nagode, ki spremlja umirjajoče in svojce ter vodi smrtne krožke in predavanja v Kobaridu, delila nekaj svojih misli o žalovanju.
"Najtežja smrt je zagotovo, če ti umre otrok, ter nenadne smrti. Na to se res ne moreš pripraviti. Že ob pričakovani smrti šok ni nič manjši, ko smrt nastopi. Če pa si še zjutraj z nekom, popoldne pa te osebe več ni, ker se je zgodila nesreča ali samomor, je to še posebej težko. Recimo, samomor je posebna oblika, ki zahteva poseben pristop. Za tiste, ki ostanejo, je proces žalovanja še bolj prepleten z občutki krivde, sploh če oseba ne pusti nobenega pisma ali pojasnila. To so zelo težke oblike žalovanja.
Pri samomorih ljudje potrebujejo zgodbo povedati tisočkrat. To je za tiste, ki so zraven, včasih lahko že naporno. Potrebujemo zavedanje, da dovolimo osebi, da to zgodbo pripoveduje znova in znova, ter vsakič morda vprašamo nekaj malo drugače, ali pa sami nekaj novega spoznajo ob tem, ko govorijo. Ampak ta proces je dolg. V današnjem svetu, v katerem živimo hitro in instantno, pa se pričakuje, da boš tudi tako hitro žaloval.
Se pravi do pogreba nekako ljudi še pokličemo, potem pa se kar pričakuje, da bo življenje teklo naprej. Resnica pa je, da nekje po dveh mesecih po smrti se šele začne ta proces, da človek sploh dojame, da te osebe ni več. Ponavadi je potrebno celo leto; rojstni dnevi, božič, velika noč, vsi prazniki, cel cikel mora iti prvič skozi brez te osebe. In to ne pomeni, da bo kar naenkrat odleglo, ko bo prvo leto zaključeno. Pomembno je, da smo sočutni do sebe in da ne pričakujemo od sebe preveč.
Z bolečino izgube bomo živeli celo življenje, samo prostor okrog te bolečine se razširi in ne igra več glavne vloge. V prostor pa lahko pride tudi hvaležnost za lepe trenutke.
Dobro je torej, da imamo prostor, kjer se lahko izražamo, saj takšnih stvari ne razlagamo kar vsakomur. To narediš v krogu, kjer začutiš, da je varno. Vsak ne zmore tega poslušati in prenesti. Veliko jih reče: 'Tako pač je. Takšno je življenje,' ko nekdo želi podeliti svoje občutke. Če mi nekdo to reče, imam občutek, kot da bi me prerezal v pleksusu. In kaj se iz tega naučim? Da drugim tega ne naredim. Je pa zagotovo najtežje ustvariti ta prostor prav v domačem krogu, kjer si vsi želimo deliti podobne občutke, a se ne znamo poslušati. Potrebno se je naučiti, kako ustvariti prostor za vse, kar nekdo čuti."
Iz podkasta:
Dostopno tudi na YouTubu Sensa Slovenija.
Novo na Metroplay: Smrt, žalovanje in posmrtno življenje | Katarina Nagode