"Tako kot skrbimo za to, kaj otroci jedo in pijejo, bi morali biti v prvi vrsti pozorni na to, kako dihajo, saj dihanje narekuje njihovo življenje in zdravje," piše Lidija Jakljevič, učenka AEQ metode 4. stopnje 2. modul in učiteljica AEQ dihanja 2. stopnje.
OTROCI IN DIHANJE
Dihanje je osnovni sistem, ki omogoča somi, da se lahko maksimalno prilagodi okolju, v katerem živi in od katerega je odvisna, četudi je morda toksično in dolgoročno škodljivo za njeno zdravje in dobro počutje.
Plod je v varnem zavetju matere, kjer sam odreja, kaj in koliko potrebuje za svoj razvoj, kar mu mati skozi popkovino zagotavlja vseh devet mesecev. Naraven razvoj otroka zahteva čas, brezskrbnost, mir in sproščenost, da lahko izraža čustva, zadovolji svoje potrebe in tako ohranja učinkovito dihanje.
Ko pride otrok na svet, pa se v sodobnem svetu običajno začne marsikaj zapletati. Mati s svojo konično zakrčenostjo skeletnega mišičevja omejuje in/ali popači neverbalno komunikacijo med njo in otrokom ter tako ne zaznava otrokovih potreb. Zdi se, kot da bi govorila vsak svoj jezik. Iz tega razloga mora otrok višati signale (močneje jokati), da bi “povedal”, kaj potrebuje. Ti signali pa so običajno s strani preobremenjenih staršev, zatopljenih v svoje probleme, napačno razumljeni in pri njih sprožijo nevrotične odzive.
Otrok postopoma dojame, da izražanje močnih čustev, ki mu jih omogoča pravilno dihanje, ni priporočljivo, ker v okolici izzovejo negativen odziv. Iz tega razloga mora že zelo zgodaj popačiti dihanje in potlačiti svoje potrebe, da postane vedno bolj miren, priden, nezahteven, omrtvičen ali pa hiperaktiven in impulziven. Skratka, prilagoditi se mora na način, da ustreza okolju in ne povzroča težav staršem ter jim tako omogoča, da lahko sledijo hitremu življenju sodobne družbe.
Otrok je pod vedno večjimi pritiski in stresom, kar povzroči kaos v nedozorelem respiratornem sistemu. Spremeni dihanje, osebnost in smer življenja, da se prilagodi zahtevam in navadam okolice. Tako močno krši fizikalne zakone učinkovitosti in razvoja. Postaja vedno bolj podvržen dihalnim okužbam, slabša se mu imunski sistem, začne dihati skozi usta, spi z odprtimi usti, njegov obraz postaja podolgovat, ima nepravilno rast zob, pojavljajo se težave s sluhom, izgine čisti zvonek glas, pojavljati se začnejo govorne napake in neučinkovito izražanje. Dvigne in stisne ramena, napne prsne mišice, vrat in zadrži zrak v sebi ter drži močan pritisk v trebušni votlini, da ohrani nadzor nad izražanjem, kar je nujno, da ohrani ravnovesje v družini.
Otroka tako postane strah sprostitve, ki pa bi bila nujna za njegovo kvalitetno zorenje. To postane sčasoma kronično in tudi “normalno”, četudi škodljivo za otrokovo rast in razvoj. Ti mali ljudje zrastejo v velike in težave, ki jih povzroči neučinkovito dihanje, rastejo z njimi, se stopnjujejo in razvijejo v resna kronična stanja.
Starši smo odgovorni za svoje otroke
Tako kot skrbimo za to, kaj otroci jedo in pijejo, bi morali biti v prvi vrsti pozorni na to, kako dihajo, saj dihanje narekuje njihovo življenje in zdravje. Vse prevečkrat si pred tem zatiskamo oči, ker to dejstvo zahteva od nas spreminjanje, ki pa ni prijetno, pa tudi enostavno ne. Veliko lažje se je obrniti stran in se pretvarjati, da se nas to ne tiče. Lažje je hoditi od zdravnika do zdravnika in ugotavljati, kaj je z otrokom narobe ter kdo bo poskrbel za odpravo njegovih težav oziroma kdo nas bo rešil. Takšno vedenje je zelo neodgovorno in kaže na raven čustvene zrelosti staršev. Starši so prvi, ki so dolžni urejati nastalo stanje in morajo najprej urediti sebe in svoj partnerski odnos. To pomeni, da morajo dvigniti čustveno zrelost, da lahko prenesejo izražanje otrokovih močnih čustev. Prav tako pa morajo urediti okolje ter znižati pritiske, v katerih otrok odrašča.
Urejanje tega zapletenega in zahtevnega procesa je osnovni namen AEQ dihanja. Kljub zahtevnosti, je odgovorno od staršev, da se lotita urejanja potrebnega, da znižata pritiske na otroka, saj je nagrada za ta trud neprecenljiva - njun otrok se zaradi njunega urejanja počasi regenerira, začne učinkovito dihati ter se prične naravno in zdravo razvijati, njegove težave pa počasi izginjajo.
Dihanje je vse telesni proces, saj vključuje mišice v glavi, vratu, prsnem košu in trebušni votlini, vključno z medenico. Zato je tako pomembno, da mu namenimo potrebno pozornost, saj vpliva na celotno somo. Tako lahko za naše male ljudi počasi ustvarimo pogoje za naraven razvoj, da lahko odrastejo v velike, samozavestne, učinkovite, vesele, svobodne ljudi, ki vedo, kaj si želijo in lahko to tudi dosežejo.
Takšen mali poškodovan otrok sem bila tudi sama
Mirnega, sproščenega, urejenega in brezskrbnega okolja nisem poznala. Moja stalnica je bil simpatični način delovanja avtonomnega živčnega sistema, katerega sem sprejela kot običajnega. Imela sem odpor do parasimpatičnega načina delovanja, saj ga nisem poznala in sem se v njem počutila nemočno, izpostavljeno in razgaljeno.
Na nered sem začela opozarjati okolico že zelo zgodaj, saj sem pri letu dni skoraj umrla zaradi vročinskih krčev. Nadaljnje posledice neravnovesja, v katerem sem živela, so se odražale v močenju postelje, slabovidnosti, slabi samopodobi, neučinkovitem izražanju, stisnjenem prsnem košu in vratu. Vse to se je stopnjevalo v kronične težave: nenehna omrtvičenost, zaledenelost, otrplost ter pridnost, mirnost, nezahtevnost, kar so opisovali kot moje vrline, vendar jih sama sedaj ne bi več tako poimenovala. Vem, da je bil to le odraz nemoči in toksičnega okolja, v katerem sem preživljala otroštvo.
Tradicija in neurejenost sta se nadaljevali in takšen starš sem postala tudi sama. Otrok, ki mi pomeni vse na svetu, je živel v okolju z velikimi pritiski, ki so mu uničevali zdravje. Imel je veliko prehladov, alergij, vnetij ušes... Iskali smo vse mogoče načine, kako poskrbeti, da bi bil bolj zdrav; od hrane, prehranskih dodatkov, morja, raznih alternativ, Zapper terapije, informoterapije, ki so začasno urejali posledice, katerih glavni vzrok pa je bila neurejnost naju s partnerjem. A te širše slike oziroma ogledala, v katerem bi bil odsev naju in našega početja, žal takrat nismo videli.
Žalosti me, ko opazujem te male ljudi okoli sebe, kako gredo oziroma morajo iti, da se prilagodijo okolju, v katerem so, v moji smeri. Scenarij je enak, samo malo bolj moderen - še slabši, zaradi še višjih pritiskov, kot so bili v mojih časih. Temu primerno povzročajo še večje težave, zavoljo katerih razvijejo otroci neučinkovito dihanje; dihajo in spijo z odprtimi usti, imajo govorne napake, škilijo, so slabovidni, anksiozni, močijo posteljo... Starši vseh teh očitnih znakov ne vzamejo resno, jih ne opazijo oziroma jih niti ne želijo videti, ker imajo potem problem, ki jih ustavlja in jim jemlje dragoceni čas. Kar naprej iščejo razloge za ta stanja zunaj sebe. Ne slišijo in ne vidijo oziroma se delajo, da niso za to odgovorni sami. Verjamejo, da bo že nekdo drug uredil posledice, za katere so glavi krivci oni.
Kako boli nemoč, ker vem, kakšno pot sem morala prehoditi sama, da sem začela urejati to, kar bi moralo biti že urejeno, še preden sem prišla na ta svet.
Veseli me, da sem si upala nadeti AEQ očala, s katerimi vidim vedno jasnejšo sliko, prevzemam odgovornost in potrebno urejam, da ne povzročam/o več takšne škode in počasi nastalo preteklo škodo saniram/o. Z višjo čustveno zrelostjo si upam bolje pogledati in določiti, kakšna je bila preteklost, kje sem bila nemočna in kje sem jaz druge spravljala v nemoč. Tako lažje določim, kaj je potrebno spreminjati v sedanjosti, da bo moja prihodnost, predvsem pa prihodnost sina, boljša.
S pomočjo AEQ metode spreminjamo stanje od temeljev naprej. Vedno bolj čutim, da moja, partnerjeva in sinova dejanja štejejo, saj imajo pomen in vpliv na okolico. Imamo moč, da ustvarimo okolje, v katerem živimo varno, mirno, sproščeno, prijetno in udobno ter smo lahko vsi trije več časa v parasimpatikusu. To nam omogoča kvalitetnejše, svobodnejše in lahkotnejše življenje.
Ponosna sem, da sem se podala na to zahtevno in trnovo pot, pot resnice. Da sem začela ta kronični nered, ki boli in se vleče že generacije nazaj, počasi urejati in spreminjati prihodnost na bolje. Potrebno je iti skozi trnje do zvezd. To pot nam omogoča AEQ metoda.
Zato z veseljem delim to znanje naprej, saj so pozitivni rezultati, ki sem jih dosegla pri sebi in svoji družini, dovolj dober dokaz, da vem, da je vredno in da ni potrebno, da bi ljudje živeli v trnju, če jih lahko učim, kako iti iz trnja proti zvezdam.
Lidija Jakljevič, lidija-aeq.si, učiteljica AEQ metode 3. stopnje in učenka AEQ metode 4. stopnje 2. modul, AEQ dihanja 2. stopnje, AEQ odnosov 1. stopnje
- Preberite si še: AEQ metoda: Če ne čutimo sebe, je logično, da nismo zmožni urediti tistega, kar nas bremeni