Vsi smo tekom življenja (ali življenj) utrpeli številne čustvene ali fizične travme. Vsakega zaznamujejo na svoj način. Tudi, če delamo na sebi in ozdravitvi travm, smo lahko še vedno ranljivi, ko se znajdemo v situaciji, ki nas spomni na boleče trenutke.
KO SE TRAVME SPROŽIJO V PARTNERSKEM ODNOSU
Spomini na pretekle travme lahko pridejo na plan v vseh odnosih v našem življenju. Najpogosteje pa se pojavijo ravno v partnerskih odnosih, kjer je bližina najbolj tesna in intimna.
Kot pravi Matej Škufca v Sensinem intervjuju: "Bližina je tista, ki povzroča konflikt. Najbolj pomembna stvar partnerskega odnosa je zdržati bližino. V bližini postanemo nemirni, čeprav partner ni neposreden vzrok za nemir. Bližina je vzrok nemira zato, ker smo bili kot otroci v bližini prizadeti, in zato se pojavi nemir v partnerskem odnosu."
Tisti, ki travmo podoživlja v odnosu, se lahko počuti, kot da se te stvari spet dogajajo v sedanjosti. Na psihični ravni se spet vrne na starost, ko se je travma zgodila. Ker se znajde v tej nemočni perspektivi preteklega jaza, lahko občuti strah, nemoč, otrplost, brezup oz. podobne občutke prvotni travmi.
Številne travme se lahko osebam, ki so jih doživele, zdijo preveč občutljive, da bi jih lahko odprto delili s svojimi partnerji. Zaradi tega težko prosijo za pomoč, medtem ko njihovi partnerji težko razumejo njihovo vedenje in se v trenutkih, ko osebe podoživljajo svojo travmo in bi potrebovale ljubezen, do njih vedejo obrambno, saj ne vedo, za kaj gre.
Nerazrešene in neozdravljene travme lahko uničijo tudi najboljše odnose. A na srečo obstajajo načini, kako spremeniti svoje delovanje v smeri zdravljenja teh travm – seveda, če sta oba partnerja pripravljena sodelovati.
Pri delu s travmo priporočamo pomoč (najpogosteje v obliki psihoterapevtov), ki so usposobljeni za delo s travmo.
Tukaj pa je nekaj korakov za pomoč pri prepoznavanju trenutka, ko podoživljamo travmo in o tem, kako lahko partner sodeluje pri njenem zdravljenju.
1. KORAK: INTENZIVNA IN BURNA ČUSTVENA REAKCIJA
Če opazite, da ste nenadoma začutili intenzivno čustveno reakcijo, ki je bila nepredvidljiva in temelji na strahu, to verjetno pomeni, da nezavedno podoživljate travmo. Bodite pozorni na vse čustvene, miselne ali fizične občutke, ki se pojavljajo z intenzivno hitrostjo in so osredotočeni na vašega partnerja. Ti občutki vam signalizirajo, da se dogaja nekaj, kar je navidez in zaenkrat še izven vašega nadzora. Nenadoma ne zaupate svojemu partnerju in začutite potrebo po tem, da bi se zaščitili. Lahko začnete jokati, kričati ali si želite pobegniti.
2. KORAK: KOLIKO STE STARI?
Prosite partnerja, da vam da minuto za dihanje in umiritev. Poglejte okoli sebe in naštejte nekaj predmetov.
Nato se vprašajte (ali naj vas partner vpraša), koliko stari se počutite v tem trenutku? Poveste lahko, kaj doživljate, kakšne slike vidite v mislih. Partner lahko to tudi zapisuje. Kdo ali kaj vas je prizadel in kako? Vam je takrat kdo skušal pomagati? So vas obtoževali in obrnili stvari tako, da ste se sami počutili krivi za to? So vam zagrozili, da nikoli nukomur ne povejte?
3. KORAK: ZAVESTNA PREPOZNAVA SPROŽILCA/TRIGERJA
Nato se vprašajte, kaj je vaš partner rekel ali naredil, kar je sprožilo podoživljanje te travme? To je lahko njegov obrazni izraz, določen zven besed, grozeča telesna drža... Ste se ob njem počutili ogroženo? Na koga vas je partner v tistem trenutku spomnil? Ste te boleče, nepredvidljive in intenzivne občutke doživljali v kakšnih drugih odnosih?
Poskusite razmisliti, kako se vaš trenutni partner razlikuje od tistih oseb, ki so vas prizadele v preteklosti. Ali ponavadi zaupate svojemu partnerju, a se vam v tem trenutku zdi, kot da to ni mogoče?
4. KORAK: POMIRITEV
Ko se začnete zavedati, da je vaš krizni odziv na situacijo nesorazmeren z realnostjo, ki je prisotna, lahko poveste svojemu partnerju, da se v vas dogaja nekaj globljega, in da se morate pomiriti, da bi lahko razumeli, kaj v vas vzbuja tako intenzivne občutke in boleče vedenje. Če se je partner začel na vaše vedenje obrambno odzivati ali se jeziti zaradi vašega nepoštenega ravnanja, ga prosite za razumevanje in potrpežljivost, dokler ne ločite svojih travmatičnih spominov od tega, kar se dogaja v tem trenutku. Ko ste v retravmatizaciji, boste namreč težko zares karkoli rešili oz. mu ne boste zmogli pomirjajoče pojasniti situacije, saj je v vas trenutno kaos.
Če se lahko spomnite, kaj se je zgodilo v travmi, ki jo podoživljate, se vprašajte, če lahko zberete dovolj poguma, da to delite s svojim partnerjem – ali pa mu vsaj poveste, da se vam je v preteklosti zgodilo nekaj groznega, kar trenutno podoživljate, a še niste pripravljeni govoriti o tem. Če pa menite, da vam partner v tem trenutku ne bo zmožen nuditi podpore in tolažbe, morda še ni pravi čas, da jo delite z njim.
Vprašajte se, kaj v tem trenutku potrebujete, da bi se počutili bolje. Preverite, če vam lahko katero od teh stvari ponudi partner. Če ne, mu povejte, da potrebujete nekaj časa zase in se osredotočite na to, da sami sebi priskrbite stvari, ki bi jih mlajša/druga verzija vas v tistem času potrebovala. Obrnite se na katero drugo osebo, ki vam lahko v tistem trenutku nudi oporo. Ne dovolite si, da bi ponovno zakopali to travmo. Težko je v takšnih trenukih ostati sam.
Zavedajte se, da je podoživljanje travme znak, da se ta še ni pozdravila in da še niste pridobili potrebnega razumevanja o tem, kako je ta vplivala na vaše intimne odnose in sposobnost zaupanja. Ta vzorec se bo verjetno ponavljal še naprej, dokler ga ne boste uspeli razumeti in pozdraviti. Pri tem vam lahko zelo pomaga obisk terapevta – če je partner za to, ga lahko obiščete tudi skupaj. To vas lahko zbliža in okrepi vaše razmerje.
Vir: psychologytoday.com
- Preberite si še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
- Praktična vaja za zdravljenje ranjenega otroka v sebi