V mnogih odnosih, še posebej partnerskih, obstaja tiho prepričanje, da je »dober« odnos tisti, kjer ni prepirov. Kjer je vse harmonično, umirjeno, »brez nepotrebnih dram«. A resnica je – konflikt ni znak slabega odnosa, temveč priložnost za resnični stik. Tisto, kar je zares nevarno, je odsotnost konflikta zaradi potlačevanja. Torej – kaj je narobe s pari ali posamezniki, ki se nikoli ne skregajo?
Konflikt je del odnosa – in znak živosti
Vsak odnos je srečanje dveh svetov, dveh zgodb, dveh notranjih pokrajin. Razlike so neizogibne. Imamo različna mnenja, ritem, čustvene reakcije, potrebe. Če do konflikta nikoli ne pride, to ne pomeni, da razlike ne obstajajo – pomeni le, da jih nekdo (ali oba) ne izraža.
Zreli pari se ne izogibajo konfliktu – znajo se ga lotiti spoštljivo. Zavedajo se, da prepir ni napad, temveč klic po povezanosti, prošnja za razumevanje, včasih pa tudi katarza, ki odnosa ne poruši, ampak ga poglobi.
- Poglejte si še: Aljoša Bagola: “Slovenci plačujemo previsok davek za svojo trdoživost.” (Sensa podkast z Ano Vehovar)
Kaj se skriva pod navideznim mirom?
Ko se par nikoli ne skrega, pogosto obstajajo potlačene potrebe, neizražene bolečine in vsebine, ki ostajajo v senci odnosa. To lahko deluje navzven zelo urejeno, a znotraj ustvarja čustveno distanco. Posameznik se začne umikati iz avtentičnega izražanja, pogosto iz strahu, da ne bi bil zavrnjen, da ne bi ranil drugega ali zato, ker ne verjame, da bo slišan.
Sčasoma se v odnosu nabere ogromno neizgovorjenega, kar se lahko kaže kot: – nenadna hladnost ali čustvena odsotnost,
– telesne napetosti, nespečnost, tesnoba,
– pasivna agresija, ki se kaže v ciničnih opazkah,
– izguba spolne bližine,
– notranje izčrpavanje, ker ni prostora za resničnost.
Tisti, ki se nikoli ne skregajo, pogosto nosijo bolečino v sebi
Zlasti osebe, ki so odraščale v okolju, kjer je bil konflikt nevaren (npr. kjer je vsak prepir pomenil vpitje, poniževanje ali celo nasilje), se kot odrasli pogosto naučijo, da je bolje ničesar ne reči, kot tvegati čustveni kaos.
Ti posamezniki so pogosto prekomerno prilagodljivi, z željo, da ohranjajo mir za vsako ceno – a cena je visoka: izguba sebe.
Kako se »pravilno« skregati?
Ni stvar v tem, da se ne bi skregali. Ključno je, kako to naredimo. Ali napadamo, ali obtožujemo? Ali izražamo svoje občutke brez zaničevanja drugega?
Zdrav konflikt vključuje:
- izražanje čustev brez napada (npr. »počutil sem se prezrtega«, ne pa »nikoli me ne poslušaš«),
- poslušanje brez obrambnosti,
- pripravljenost na stik, ne na zmagovanje,
- zmožnost priznati napako in jo popraviti.
Objem po prepiru je močnejši od tihega ignoriranja
Najbolj povezani pari niso tisti, ki se nikoli ne skregajo, temveč tisti, ki vedo, da prepir ni konec, ampak prehod. Ki si znajo po burni izmenjavi čustev pogledati v oči in reči: »Hvala, ker si mi to povedal. Rada bi, da razumeš tudi mene.«
Objem po prepiru lahko poveže globlje kot tisoč besed, ki jih nikoli nismo izrekli.
Ne iščimo popolnega miru, iščimo resničnost
Mir v odnosu ni odsotnost konflikta. Mir je prostor, kjer lahko varno izražamo svojo resnico – tudi, ko boli. In kjer vemo, da je druga oseba dovolj zrela, da tega ne bo uporabila proti nam.
Če se v vašem odnosu »nikoli ne kregate«, se vprašajte:
– Kaj se skriva pod tem?
– Ali lahko zares izražam vse, kar čutim?
– Ali čutim, da je med nama prostor za ranljivost – ali le za vljudnost?
In potem – počasi, ljubeče, z zavedanjem – naredite prostor za iskrenost. Tudi če bo prva iskra povzročila nemir, bo dolgoročno prinesla nekaj mnogo večjega: živ odnos.
