Manipulacija in čustveno izsiljevanje sta kot virusa, ki zastrupljata odnose med ljudmi, na način, da so ti nesvobodni, izključujoči, pogosto polni neprijetnih čustev in nezadovoljstva.
Ti virusi so razširjeni na vseh področjih življenja. Omogočajo, da posamezniki (manipulatorji) za dosego svojih ciljev »uporabljajo« druge ljudi. Pogosto vzorce delovanja po starših prevzamejo tudi otroci in predvsem tako se prenašajo virusi iz roda v rod.
Pri manipulaciji gre pogosto za zavestno uporabo strategij in metod manipulacije, medtem ko je čustveno izsiljevanje pogosto notranje gnana oz. nezavedna manipulacija.
Čomski je v osnovi opredelil deset strategij, s katerimi manipulatorji dosežejo privolitev drugih ljudi za dosego svojih interesov: preusmerjanje pozornosti, kreacija problema, postopne spremembe, predhodno najavljanje sprememb in uvajanje in odlašanje z uveljavitvijo, poveličevanje neumnosti, ustvarjanje občutka krivde in zlohotna uporaba znanja.
Manipulatorji pri izvajanju strategij uporabljajo različne metode (po Kirschnerju): presenečenje, prenašanje odgovornosti, »lažna avtoriteta«, vztrajno ponavljanje. Pogosto pa se lahko srečujemo tudi z lažnimi obljubami in ponudbo lažjih poti, ki od nas posredno zahtevajo, da zatajimo vrednote in s tem izgubljamo sami sebe oz. »svojo dušo«.
Vse našteto so strategije in metode, katere lahko pogosto zasledimo v družbi. »Zdravili« pred manipulacijo sta predvsem zavedanje in zdrav razum v kombinaciji s čistim srcem. Pomembno je, da vsega, kar nam »nekdo skuša prodati, ne kupimo«, da prepoznamo izkrivljenje dejstev (ločiti zrna od plev), ugledamo, komu podana informacija služi, kakšen je nje namen, kaj z njo pridobi in kakšne so posledice, da ostanemo pokončni, pogumni in se odzovemo skladno s sabo.
Čustveno izsiljevanje je za razliko od manipulacije, ki je širši družbeni pojav, prisotno predvsem v medosebnih odnosih v družini, s sodelavci in prijatelji.
Za »okužbo odnosa« s čustvenim izsiljevanjem je potreben kompatibilen par »čustveno ranjenih oseb«: manipulatorja in njegove žrtve.
Za obe osebi je značilno, da sta na nekem skupnem področju nesvobodni, živita v senci preteklosti in sta preobčutljivi. Oseba, ki manipulira, pogosto iz strahu pred izgubo »uslug žrtve« ali doživljanja prikrajšanosti ne zmore ali ne zna rešiti zanjo konfliktne oz. čustveno obremenjene situacije z dogovarjanjem, medtem ko žrtev pod pritiskom grožnje opusti svojo voljo in sicer predvsem zaradi občutkov strahu, dolžnosti ali krivde.
Opustitev svoje volje je posledica čustvene ranjenosti žrtve, ki pogosto izvira iz potrebe po odobravanju in pohvali, izogibanja jezi za vsako ceno, samoobtoževanja, dvomov vase ter strahu pred zapustitvijo, izgubo ljubezni, pravic (npr. do stika z otroki) ali osnovnih materialnih dobrin oziroma statusa. Občutja izsiljevalca in žrtve pogosto podpirajo njuna omejujoča prepričanja o sebi, drugih in svetu, ki so tudi poglaviten vzrok za preobčutljivost in glede na situacijo pretirano reagiranje.
Čustveno izsiljevanje ima mnogo obrazov izsiljevalcev in njihovih žrtev. Od konstruktivnega reševanja konfliktov se razlikuje predvsem po tem, da izsiljevalec žrtvi postavi zahtevo, kateri žrtev najprej ne ugodi (jo zavrne). Zavrnitev za manipulatorja pomeni notranjo stisko, zato z odzivom (pritiskom na občutljivo področje žrtve) poskuša prisili žrtev, da opusti svojo voljo in mu ustreže. Pritisk lahko izvede tudi v kombinaciji z izkrivljanjem žrtvine zaznave, z obračanjem dejstev, podtikanjem bolezni in izražanjem negativnih primerjav.
Nekatere čustvene izsiljevalce takoj prepoznamo, ker je oblika njihove grožnje jasno izrečena. »Agresivni kaznovalci« in »samokaznovalci« jasno sporočijo svojo grožnjo. Pri prvih je ta usmerjena na žrtev, medtem ko drugi grozijo, da bodo poškodovali sami sebe ali se vdali različnim odvisnostim.
Manj jasno izrečene so grožnje t.i. »mučiteljev«, »trpinov« in »kujavcev«. Za mučitelje je značilno, da za poslušnost in usluge ponujajo ugodnosti, katerih nikdar ne izpolnijo. Trpini razloge za svoje trpljenje pripišejo žrtvi, ne uporabijo lastne moči in ne prevzamejo nobene odgovornosti za situacijo v svojem življenju. Kujavci se zaprejo vase, na žrtev pritisnejo s hladnim in težkim molkom pod katerim žrtev popusti.
Čustvenega izsiljevanja se je mogoče osvoboditi
Za njegovo izkoreninjenje je najprej potrebno, da ga prepoznamo, prevzamemo svoj del odgovornosti ter se odločimo za spremembo svojega sodelovanja v njem in se osvobodimo preteklosti. Če se odnosom, v katerih je prisotno čustveno izsiljevanje, vedno izognemo, to lahko postane stalnica našega življenja, saj z bežanjem ne uspemo spremeniti sami sebe, predvsem ozavestiti in spremeniti svojega psihičnega sveta.
Cilj spremembe odnosa pogosto zahteva tudi pridobitev osnovnih veščin stika s sabo, upravljanja s samim seboj, postavljanja meja in znanja konstruktivnega reševanja konfliktov s poudarkom na poznavanju sebe, sprejemanju različnosti in sposobnosti sodelovanja.
Z osebnostnega vidika se je vredno v vsakem odnosu s svojimi bližnjimi potruditi in pri sebi narediti vse, saj skozi ta korak v odnosu na nek način hitreje odrastemo in se osvobodimo vzrokov za obstoj tovrstnih bolečih odnosov v svojem življenju, jih transformiramo in damo s tem tudi svojim otrokom in okolici pozitiven vzgled (osnovo) in osnovo za svobodnejše življenje.
Dr. Kristina Knific, Združenje za osebnostno rast in trajnostni razvoj