Ekološka kriza je v prvi vrsti globoka duhovna kriza sodobnega človeka

Zdaj je pred nami eno samo vprašanje: PREŽIVETJE. Ne samo fizično preživetje, temveč preživetje v svetu izpolnjenosti, preživetje v živem svetu, v katerem na pomlad cvetijo vijolice, v katerem zvezde sijejo v vsej svoji skrivnostnosti – preživetje v SVETU SMISLA.  - Thomas Berry

Ekološka kriza je v prvi vrsti globoka duhovna kriza sodobnega človeka (foto: profimedia) profimedia
5. 8. 2022

Grozljivi prizori zastrašujočih ognjenih jezikov, ki brez milosti goltajo življenje in ga spreminjajo v pepel; posledic neznosnih temperatur, ki nam jemljejo življenjski dih; zevajočih razpok presušene zemlje, ki se spreminja v nemega mrtveca; človeške nemoči, strahu in obupa nad razdejanji, ki jih za sabo puščajo podivjana neurja ...

Te podobe niso slike naravnih nesreč, to so podobe nas, ljudi, in posledic našega izkrivljenega življenja. To so prizori trpečega planeta, ki v smrtnih izdihljajih ječi pod težo človeške nespametnosti in ignorance. So slike naše nemoralnosti. Izrazi lačnih duhov. Prav zares smo kot skupina piščancev v kletki, ki se prepirajo za nekaj semen pšenice, ne vedoč, da bodo čez nekaj ur vsi pobiti, kot je naše stanje v prispodobi opisal zenovski mojster Thich Nhat Hanh. 

Kaj je narobe z nami, da ne razumemo bistva? Kako ne zmoremo razumeti, da je trenutna ekološka kriza največja katastrofa v zgodovini človeštva, da je to naš največji in najbolj zastrašujoč izziv, verjetno najtežji v evoluciji naše vrste? Da se ta kriza nanaša na naš dom, naše gnezdo, ki ga nujno potrebujemo, če hočemo preživeti? Da nam zdaj zares zvoni?

Kako ne zmoremo planeta, ki nam omogoča preživetje, občutiti kot svojega skupnega doma? In to po desetletjih znanstvenih raziskav, diagnosticiranju ekoloških problemov, prizadevanju za njihovo ublažitev?

Zakaj nam opozorila najbolj prestižnih svetovnih znanstvenih avtoritet in skupnosti o življenjskih praksah, ki resno ogrožajo ne samo našo prihodnost, ampak tudi prihodnost rastlinskih in živalskih kraljestev, voda, prsti, zraka, ne pridejo do živega? Ker sami pri tem ne moremo ničesar storiti? Ker je najprej treba imeti hišo, avtomobil, počitniški vikend? Ker so življenje užitki? Ker nimamo časa? Ker je čas denar? 

Upravljanje našega skupnega doma in življenja v njem kliče po velikih spremembah, če se želimo izogniti ogromni bedi, ki nam že trka na vrata, in če želimo, da ta ne bodo nepopravljivo pohabljena.

Samo zunanji (fizični) aspekt ekološke krize, kot nam ga ponuja znanost, več kot očitno ni dovoljšen, potrebujemo celovitejše, poglobljeno in širše razumevanje situacije, v kateri smo se znašli, in novo paradigmo spopadanja s krizo, ki vključuje tako moralni kot duhovni vidik našega trenutnega stanja. 

Kajti ekološka kriza ni le okoljski problem, je človeška tragedija nepredstavljivih razsežnosti, ki ogroža varnost in preživetje ljudi po vsem svetu. To je globoko moralna kriza, kot je že leta 1990 ugotovil papež Janez Pavel II.; je utelešenje človeške nepravičnosti: milijarda ljudi na svetu je lačnih, dve milijardi kronično podhranjeni.

Žalostno in paradoksalno je, da to krizo povzroča predvsem bogata manjšina, medtem ko so njene največje žrtve nedolžni, revni in ranljivi člani človeške družine. Revni, od katerih mnogi še nikoli niso zagnali avtomobila, plačujejo najvišjo ceno za to, za kar niso odgovorni. Ekološki apartheid!  

In seveda je ekološka kriza v prvi vrsti globoka duhovna kriza sodobnega človeka. Tu se pravzaprav nahaja srž problema. Že pred desetletji so filozofi opozarjali, da je okoljska poguba v resnici eksternalizacija duhovne revščine tistih, ki so s svojimi dejanji odgovorni zanjo. “Zunanje puščave v svetu rastejo, ker so notranje puščave postale tako velike,” je tako lepo povedal papež Benedikt XVI. Vse spremembe se najprej zgodijo v notranjem svetu, dogajanje v zunanjem svetu je le refleksija in manifestacija notranjega sveta – zato so slike trenutnega sveta v resnici naše lastne slike.

Tragedija naše civilizacije, ki se ima za tako uspešno, je, da nas je uspela odrezati od notranjega sveta, od svetih notranjih prostorov. Ne razumemo, da sta ta dva svetova med seboj neločljivo povezana in kako pomembno je ohranjati njuno ravnovesje. Tako nepovezani pa smo izgubljeni kot slepec v gostem drevju zaraščenega gozda, brez poti ali kompasa, sonca ali zvezd, ki povrhu trpi še za najhujšo obliko amnezije – ne spominja se svojega doma in dediščine. Zaradi duhovne slepote smo svoj čudoviti svet spremenili v prostor teme, bolečine in tesnobe, kajti vse slabo in zlo nastane zaradi pomanjkanja duha. Manj svetlobe, manj življenja. Človek pa ne more živeti srečno brez duha – bolj se od njega oddaljuje, bolj okuša zlo.                  

Materialni svet ni le okolje, ni le narava, naše fizično vesolje ne more biti zgolj naključje. To je popolna stvaritev Univerzalnega duha, ki se pretaka v živem toku, ki vibrira skozi vesolje in oživlja vse, kar obstaja. Ta vseobsegajoča in vseohranjujoča Sila je življenje, bistvo obstoja vsega – je tudi naše bistvo.

V njej se v največji meri odražajo ljubezen, modrost in resnična moč, zato je doseči to univerzalno Bistvo največji ideal, ki si ga lahko postavi človeški um. Vsi moderni dosežki človeka in znanosti, ki si tako okrutno prizadeva pokoriti svet in naravne sile, so v resnici zanemarljivi v primerjavi z dosežki človeka, ki je spoznal sebe. To nam že od vekomaj govorijo modreci.          

Nastopil je čas za resnico, brez olepševanja. Čas, da se odzovemo kriku Zemlje, revnih in predvsem kriku svoje lastne duše. Trenutna ekološka kriza od nas terja globoko osebnostno spreobrnjenje, novo vizijo sveta in nov življenjski slog. Ameriške sanje so mrtve. Treba se je prebuditi iz spečega stanja sužnjev in žrtev vsiljenega sistema, kajti brez preboja v naši kolektivni človeški zavesti ne bo šlo. 

Poklicani smo, da bivamo v kozmičnem druženju. V harmoniji z vsemi človeškimi brati in sestrami, v sočutju do vseh živih bitij, s katerimi si delimo skupen dom. V harmoniji z zvezdami. In v harmoniji s Stvarnikom.

Poklicani smo, da kozmične, človeške in božanske niti naše realnosti znova stkemo v čudovito in dragoceno brezšivno tkanino. Naš skupni dom nam bo uspelo rešiti le, če bomo spoznali, da imamo skupnega Očeta in skupno Mater Zemljo, ki jo moramo ljubiti in zanjo skrbeti. Šele takrat bo lahko med nami zavladalo resnično bratstvo. 

Vesna Fister v uvodniku tiskane Sense avgust/september 2022; v prodaji od 5. avgusta