Kaj se po smrti zgodi z našo dušo? Bioterapevt Marjan Ogorevc na podlagi svojih dolgoletnih terapevtskih izkušenj v zapisu na svoji spletni strani predstavlja svoj pogled na umiranje, posmrtno življenje in karmične vezi.
Zakaj naj bi nekatere duše po smrti ostale med živimi?
V svoji dolgoletni terapevtski praksi sem se velikokrat srečeval s problemi, ko sem obravnaval mrtve, ki so po smrti ostali v širšem prostoru na planetu ali pa v hiši, kjer so živeli. Včasih so bili to samomorilci, travmatizirani ali pa samo navezani na družino ali svoje materialno bogastvo. V nekaterih primerih so se povezali z živimi svojci, jih energijsko izčrpavali, ali jim govorili kako naj delujejo in govorijo.
Na začetku svoje terapevtske poti sem takšne primere reševal intuitivno, pozneje pa sem se poučil o tem, kako so to reševali v starem Egiptu, Tibetu in tudi v krščanstvu. Vse skupaj sem povezal s svojim znanjem bioterapije in ustvaril povsem nov pristop.
Smrt je ena redkih absolutnih gotovosti človeškega bivanja na Zemlji, pa vendar ostaja v sodobni družbi eden najbolj potlačenih, nevrotiziranih in tabuiziranih pojavov. Materialistična paradigma, ki prevladuje v sodobni zahodni civilizaciji, dojema fizično smrt kot dokončen poraz, kot biologijo, ki je odpovedala, ter kot tragičen konec človekove identitete in zavesti.
Z vidika biokibernetike, sodobne karmične diagnostike in celostnega dela z biopoljem pa je fizična smrt zgolj meddimenzionalni prehod kot faza, v kateri se zavest, ki jo v vsakdanjem jeziku imenujemo duša, loči od biološkega telesa in prestopi v druge, finejše frekvenčne ravni bivanja.
Prav zato predstavlja spremljanje oseb pred smrtjo, med samim procesom umiranja in po fizični smrti eno najbolj odgovornih, svetih in zahtevnih področij v delu sodobnega bioterapevta.
Bioterapevt pri svojem delu ne sme biti omejen le na zdravljenje fizičnega telesa ali na podaljševanje življenja za vsako ceno. Ko se fizični biološki procesi iztekajo, se naloga bioterapevta preoblikuje in iz zdravitelja telesa postane sprevodnik zavesti, ki spremlja umrlega.
Njegovo poslanstvo postane lajšanje energijskih in čustvenih krčev umirajočega, pomoč pri razvezovanju patogenih vezanosti na fizični svet ter vzpostavljanje stabilnega, čistega in svetlega kanala za neoviran prehod duše v dušni svet.
Terapije z osebami, ki so tik pred smrtjo, z mrtvimi ali spremljanje umrlih po fizični smrti ni nikakršno skrivnostno praznoverje ali okultizem, temveč neposredno delovanje na področju informacijskega polja (A-polja).
Tudi po tem, ko srce preneha biti in se možganski valovi izravnajo, biopolje umrlega še vedno vsebuje nepredelana čustva, strahove, krivde, zamere ter energijska sidra, ki dušo vežejo na materialni prostor, na zapuščene sorodnike ali na nepredelane dogodke iz pravkar zaključenega življenja.
Če duša odide nezavedna, prestrašena ali obtežena s težkimi karmičnimi zapisi, lahko obtiči v medprostoru.
Moja neposredna izkušnja pri umiranju se je zgodila dolgo nazaj, ko je umiral moj oče. Zadnje pol ure sem bil z njim. Čeprav ni bil čisto pri zavesti, sem bil sam z njim in sem se pogovarjal z njim. Pri tem so popustile njegove napetosti, začel je bolj počasi dihati, najprej petkrat na minutu, pa trikrat in na koncu je globoko udahnil in zapustil telo. Pospremil sem ga na višjo raven in ga vodil, da je potegnil vse energije iz telesa. Tako je dobil dovolj energije, da je odšel v dušni svet in pri tem ni taval okoli. Za tem je v sobi nastal mir, poklical sem družino in so se poslovili od njega.
Bioterapevt z razširjeno zavestjo, poznavanjem strukture biopolja ter z delovanjem v zavesti deluje kot stabilna energijska os in svetilnik. Umrlemu pomaga prepoznati, da fizičnega telesa nima več, ga vodi skozi faze čiščenja ter mu pomaga zapreti karmične račune z živečimi. S tem ne pomaga le umrlemu, da varno in dostojno odpotuje v tisti kraj, ki mu pripada v skladu z njegovo karmo in stopnjo duhovne zrelosti, temveč razbremeni tudi preživele svojce, ki pogosto nezavedno zadržujejo umrlega s svojo žalostjo, neporavnanimi računi ali pretirano oklepajočo navezanostjo.
Kam po smrti odpotuje duša?
Iz vseh teh tradicionalnih spoznanj ter iz praktičnih izkušenj sodobne karmične diagnostike izhaja ključno pravilo: vsaka duša po fizični smrti odpotuje natanko v tisti posmrtni prostor ali vibracijsko raven, ki si jo je sama ustvarila s svojim delovanjem, mislimi, čustvi in stopnjo zavesti med življenjem na Zemlji.
Niti Bog niti kakšen zunanji sodnik duše ne "kaznuje" in je ne pošilja v pekel ali nižje dimenzije po svoji samovoljni želji. Vesolje deluje po popolnem in nepristranskem zakonu resonance in karme. Po ločitvi od fizičnega telesa se delovanje iz ega in družbenih mask razblini. Duša se znajde v svetu, kjer njeno notranje stanje postane njena zunanja realnost.
Enak zakon resonance in karme določa tudi prihod v novo inkarnacijo. Duša, ki se mora znova utelesiti, se ne rodi v naključni družini ali v naključnih življenjskih okoliščinah. Magnetna sila njenih nepredelanih karmičnih dolgov, neizpolnjenih želja in nepredelanih travm jo privlači k tistim staršem, tistemu rodovnemu družinskemu deblu in tistemu okolju, ki ji bodo zagotovili natanko takšne preizkušnje, kot jih potrebuje za svoj nadaljnji duhovni razvoj in učenje.
Celoten članek je objavljen na spletni strani marjanogorevc.si
