"Vedno je modro, da pogledamo malo širše", pravi Matej Škufca
Popolni partnerski odnos ne obstaja. Nekdo, ki je popoln, nekoga ob sebi ne rabi več, ker je popoln. Odnosi pa so bistveno bolj preprosti, ko si jih dovolimo pogledati iz distance.
Če je bila recimo ženska prizadeta kot otrok v odnosu z mamo ali očetom, je bila prizadeta v bližini. V bližini s partnerjem bo postala nemirna in partner ne bo imel nič s tem. Ker ve, da če imaš nekoga rad, te lahko ta prizadane. Dejansko se telo odziva na bližino, ker ima telo spomin. V bližini smo bili prizadeti in če se nam nekdo približa, se njegove ljubezni bojimo. Notranje se začnemo tresti in postanemo nemirni. Dostikrat gresta dva narazen, pa noben od niju ni kriv. Ampak ne zdržita skupaj, ne zdržita bližine.
Izzivi v odnosih nam dajo vedeti, kje v tem trenutku smo. V partnerskem odnosu drug drugemu pritiskamo točno tja, kjer boli, kjer nekaj še ni razrešeno, tudi če pravimo "to smo že zdavnaj razčistili". Izzivi in konflikti, do katerih prihaja v odnosih, nas opozarjajo, da nekaj ni v redu. Vendar ljubezen in čas ne bosta rešila konfliktov. Tudi pozitivno razmišljanje ne bo pomagalo. V odnosih ne gre za pozitivno razmišljanje, ampak predvsem za pozitivna dejanja. In tudi če najdemo krivca za težave, še nimamo rešitve in miru.
Nemir v partnerskem odnosu je največkrat nadaljevanje nekega nemira iz otroštva, iz naše izvorne družine.
Vedno je modro, da pogledamo malo širše. Da ne vidimo samo svojega partnerja, ampak da vidimo tudi njegovo družino. Tukaj se začne zanimivo opazovanje dogodkov.
Za večino, ki imate trenutno težave v partnerskem odnosu, bi priporočal prvi korak, da si dovolite sami sebi, da greste ven iz vloge žrtve v partnerskem odnosu. Dokler boste v vlogi žrtve, ne boste imeli nobene možnosti, da bi prišli do rešitve. Ker boste čakali svojega partnerja oz. partnerico, da bo nekdaj naredil, da vam bo šlo boljše. Vendar karkoli bo naredil, mu ne bo uspelo. Sami se moramo premikati. Sami moramo prevzeti odgovornost za svoje življenje.
Če je nekdo jezen v partnerskem odnosu, je dobro vprašanje: "Koliko je stara ta jeza?" In tako lahko ugotovimo recimo, da je naša jeza stara več kot 30 let in da smo že prišli jezeni v partnerski odnos.
Recimo, da partner reče svoji partnerki: "Takšna si kot tvoja mama." In ta je prizadeta, ker je to bila kot kritika. Ampak, kakšna pa naj bi bila? Saj je njena hči. Očitno pa je, če je to vzela kot kritiko, da jo je ta stavek prizadel. A če ta stavek ne bi bil resničen oz. če bi bila pomirjena s svojo mamo, bila z njo v dobrem odnosu, s hvaležnostjo povezana s svojo mamo, potem bi rekla svojemu partnerju: "Ja, vem, da sem takšna kot moja mama in rada sem takšna kot moja mama. Jaz sem njena hči! Očitno imaš ti probleme z mojo mamo, ampak jaz jih nimam."
Partner pa bi lahko svoji partnerici tudi rekel: "Takšna si kot tvoja mama in takšno te imam rad."
Tukaj vidimo potem, kaj pomeni globina partnerskega odnosa, ko si dovolimo videti malo več... da končno odrastemo. Vsak je od svojih staršev dobil vse. Vse že imamo. Naša mama in oče nam nič več niso dolžni.
Včasih je prvi korak do staršev ta, da naredimo korak nazaj. Da nehamo pritiskati na njih. Če smo razočarani, če imamo še določene želje in pričakovanja kot odrasli ljudje, smo očitno od svojih staršev pričakovali preveč. In ni dovolj, da gledamo samo sebe. Pomembno je tudi, če gre nam slabo, da notranje vprašamo starše: "Mama, kako gre tebi?" Da nehamo pritiskati na njih. V svojem srcu, v notranjem svetu, znotraj sebe se moramo pomiriti.
Iz videa Zgodbe srca - za moč srca:
Preberite si tudi intervju z Matejem Škufco TUKAJ
Poslušajte Sensa podkast z Ano Vehovar:
+ Kaj je največja preizkušnja v partnerskem odnosu? Odgovarja Matej Škufca