Medgeneracijska travma pridobiva vse večjo pozornost v sodobni psihologiji in nevroznanosti. Ta teorija predlaga, da travme, ki jih doživijo posamezniki, lahko vplivajo na njihove potomce, ne samo skozi vedenjske in psihološke vzorce, temveč tudi na epigenetski ravni.
Kaj sploh je travma?
"Travma ni tisto, kar se nam zgodi, ampak tisto, kar držimo v sebi v odsotnosti empatičnega pričevalca." - Peter Levine
Dr. Peter Levine, pionir v raziskovanju travme, poudarja, da travma torej ni zgolj tisto, kar se zgodi, ampak tisto, kar ostane nepredelano znotraj telesa posameznika v odsotnosti empatičnega pričevalca. Levine, ustanovitelj metode Somatic Experiencing, definira travmo kot fiziološki odziv telesa na preobremenjujoče dogodke. Levine poudarja, da travma ni samo psihološki pojav, ampak vključuje tudi fizične reakcije telesa, ki lahko ostanejo zaklenjene v telesu in vplivajo na posameznikovo zdravje.
Levineova definicija travme se osredotoča na to, kako telo shrani nepredelane stresne energije, kar vodi do trajnih fizičnih in čustvenih simptomov. Po Levineu travma nastane, ko telo ni sposobno zaključiti naravnih obrambnih reakcij na nevarnost, kar vodi do motenj v živčnem sistemu.
Travma lahko povzroči učinke, kot so vsiljivi spomini, izogibanje, negativne spremembe v razmišljanju in razpoloženju ter spremembe v telesnih in čustvenih reakcijah.
Kaj pa je to medgeneracijska travma?
Medgeneracijska travma pa je travma, ki se podeduje, ker pride do genetskih sprememb v DNK zapisu. Spremembe zaradi travme ne poškodujejo gena (genetska sprememba). Namesto tega spremenijo, kako gen deluje (epigenetska sprememba). Epigenetske spremembe ne spremenijo zaporedja DNK; spremenijo pa, kako vaše telo bere zaporedje DNK. Epigenetika je študija učinkov, ki jih imata okolje in vedenje na gene.
Leta 2008 so raziskovalci ugotovili povezavo med prenatalno izpostavljenostjo lakoti in kasnejšim tveganjem za bolezni pri potomcih v odrasli dobi. Opravljene so bile številne opazovalne študije o tem, kako prenatalna izpostavljenost lakoti vpliva na potomce. Raziskovalci so ugotovili jasno povezavo med prenatalno izpostavljenostjo lakoti in indeksom telesne mase, diabetesom ter shizofrenijo v odrasli dobi.
Druga študija iz leta 2018 je ugotovila, da so moški potomci vojakov iz državljanske vojne, ki so preživeli čas kot vojni ujetniki, imeli večjo verjetnost, da umrejo zgodaj po 45. letu starosti kot ljudje, katerih očetje niso bili vojni ujetniki. Raziskovalci so zaključili, da lahko očetov stres vpliva na prihodnje generacije in da se lahko učinek prenese prek epigenetskih kanalov. Dodatne študije so podprle idejo, da lahko izpostavljenost prednikov travmi vpliva na prihodnje generacije.
Preberite še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
Medgeneracijska travma je torej travma, ki jo doživi ena oseba v družini - na primer starš ali stari starš - ter se prenese na prihodnje generacije zaradi načina, kako travma epigenetsko spremeni gene.
Z drugimi besedami, otroci staršev, ki so doživeli travmo, imajo večjo verjetnost, da bodo odraščali s staršem, ki je nestabilen, čustveno oddaljen ali zaskrbljen, in tovrstna starševska vedenja lahko prispevajo k travmi, ki se prenese na naslednjo generacijo.
Znano je, da lahko travma vpliva na človekovo psihološko, čustveno in fizično zdravje vse življenje. Če se travma lahko prenaša epigenetsko, to pomeni, da lahko vpliva tudi na življenje prihodnjih generacij.
Vir: verywellhealth
Preberite si še:
- Travme iz otroštva: "Kaj pa naj naredim, saj za nazaj ne morem nič spremeniti?"
- Kako prepoznati travmo, ki jo skozi generacije nosi vaša družina?