Moč znotraj mene je večja kot kakršnekoli ovire pred menoj! (duhovni učitelj Ivan Bavčević)

Kaj je pot naše duše?

Univerzalni odgovor na to je, da je duša tukaj, da bi izrazila to, kar je v fizičnem svetu, in to občutila. Pot do njene realizacije pa so znanje, izkušnje in občutenja. Če se osredotočimo na svoj talent, je pot duše zelo jasna. Nasprotno pa, če se osredotočimo na svoje slabosti, na to, v čemer nismo dobri, izgubljamo čas. Pred kratkim sem bral knjigo, kjer je bilo omenjeno, da imajo najuspešnejši ljudje na planetu nekaj skupnih navad. Ena izmed njih je, da nikoli ne razmišljajo o stvareh, v katerih niso dobri, in jih niti ne poskušajo izboljšati. Ne zanimajo jih njihove slabosti, osredotočajo se zgolj na svoje talente, ki jih razvijajo do popolnosti. V nasprotju z njimi večina ljudi na duhovni poti poskuša popraviti svoje slabosti. Bog bi verjetno k temu dejal, da nas ni poslal na Zemljo, zato da bi se popravljali, poslal nas je s talenti, ki nam omogočajo, da smo v njih najboljši, da se torej osredotočamo nanje. 

Kako se znebiti svoje preteklosti in uživati v trenutku? Imate kakšno orodje za doseganje tega stanja?

Za to uporabljam svojo metodo ALS: Allow – dopustiti, Let go – izpustiti, Surrender – predati se. Obstaja intelektualno in čustveno razumevanje ter delovanje. Intelektualno razumevanje je, ko ugotoviš, da si obseden s preteklostjo in je ne moreš izpustiti. Takrat si je najbolje reči: Bog mi je dal oči na sprednjo stran glave in mi onemogočil, da bi se glava zasukala nazaj, kar pomeni, da lahko gledam le naprej. Oprijemanje preteklosti na osnovi čustvenega razumevanja pa človek upravičuje s tem, da si prigovarja, da se je neki dogodek vendarle zgodil, in da se zaradi njega počuti, kot se. Takrat človeka vprašam kdaj se mu je to zgodilo – pred šestimi ali 25 leti? Ali se lahko vrneš 25 let nazaj? Ne moreš, torej ne obstaja. Obremenjuješ se z nečim, kar ne obstaja. Čeprav se je dogodek zares zgodil, je obstajal samo v tistem trenutku, ne obstaja pa sedaj. Zakaj torej razmišljaš o preteklem dogodku, ki ga ne moreš spremeniti? Vse, kar lahko storiš, je, da spremeniš to, kar čutiš. Ali veš, kako spremeniti to? Najverjetneje ne. Priznati si, da ne veš, kako naprej, je dober začetek. Najprej se je treba sprostiti, ker samo v sproščenem telesu teče energija, dihati in biti v trenutku. Odgovor na tvojo težavo ima višja zavest, višji um, duh, Stvarnik, Bog ali kakorkoli drugače ga imenuješ. Na tem mestu moraš spustiti ves nadzor in dopustiti, da Bog opravi s tvojim problemom. Povej mu, da v tebi obstaja čustvo, ki ga ne potrebuješ več, in da spuščaš svoj nadzor in navezanost nanj. Izdihni in mu predaj čustvo, s katerim naj naredi, karkoli želi. Ta proces ponovi nekajkrat, dokler ne čutiš, da teža izginja iz tebe. Dovoli mu, da te vodi, da ti da vse, kar potrebuješ, in da te pelje, kamor moraš iti. V življenju uživaj kot božanski otrok.

Kaj je želja in kako jo manifestirati?

Želje ne čutim, ker bi jo hotel, ampak je sporočilo iz vira, da se bo nekaj zgodilo. Vesolje me prek nje samo pripravlja in mi sporoča, da se bo kmalu manifestirala. Sporoča mi tudi, da bo poskrbelo za vse detajle in da mi o tem sploh ni treba razmišljati. Vse, kar moram narediti, je, da sledim svojim sanjam in logičnim praktičnim korakom, kot je nakup letalske vozovnice. Bolj ko dopuščamo in zaupamo v moč duha, hitreje in lažje gre. Sprevidimo, da smisel ni v trpljenju in v težkem življenju, ki za nas postane zgodovina.

Kaj je sočutje, kdaj in kako se rodi?

Sam ga čutim že celo življenje, na sočutje pa se lahko tudi osredotočimo. Seveda je to odvisno od tega, kaj je tvoja prioriteta v življenju, ali je sploh tvoja želja izražati dobroto. Lahko si npr. mojster ustvarjanja z umom in nimaš želje, da bi se ukvarjal z ljudmi. Blaženost, ki jo sam čutim, ko se moj najvišji jaz demonstrira prek telesa, ni primerljiva z ničimer zemeljskim. Ničesar drugega si ne želim, ker je to tako čudovito in vredno. Če je torej moja prioriteta, da čutim in izražam sočutje, potem me bodo zanimala vsa druga živa bitja. Svojo pozornost bom usmeril nanje in jih čutil. Ko občutiš bolečino drugega, je sočutje samodejni odziv.

Kakšen konkretno?

Sočutje do npr. tebe ni to, da do tebe gojim usmiljenje, ampak da ti dajem moč in te spomnim na resnico. Moje lastno sočutje mi daje zagon, če ga ne bi čutil do ljudi, ne bi počel tega, kar počnem, ampak bi se raje ukvarjal z nečim bolj dobičkonosnim, vendar pa tega, kar čutim, ne morem ignorirati. Želim si te povzdigniti, te osvoboditi bolečine, ker vem, da je vse iluzija in da trpiš brez razloga. Če jaz lahko čutim vso to radost, ni razloga, da je tudi ti ne bi mogel. Sočutje se rodi, ko smo pozorni in skrbni do drugih, ko nam ni vseeno, ko se zanimamo za obstoj in naravo. Ko pogledamo v oči človeka ali živali, ko gledamo drevo, ko objamemo, se dotaknemo in občutimo, takrat smo sočutni.

Odpreti srce, biti v srcu – kaj to pomeni?

Biti v srcu zame pomeni samozavedanje, zavestnost in prisotnost. Ko govorim o srcu, govorim o fizičnem in energijskem sedežu vesoljne inteligence. Obstaja tako fizično kot tudi energijsko srce in slednje je zelo kompleksen sistem mehanizmov. Sestavljeno je iz čakre, pod katero je vrteči se budistični simbol svastike, ki ima varovalno vlogo mletja smeti, ki bi lahko vplivale na naše srce. Pod svastiko je sonar, ki omogoča komunikacijo in je hkrati, tako kot pri delfinih in netopirjih, sistem za vodenje. Deluje po principu pošiljanja impulzov, ki se odbijejo nazaj k nam, če je pred nami ovira. Tudi sam sem poskušal uporabiti sonar in doživel zanimivo izkušnjo. Sposoben sem bil videti v temi z zaprtimi očmi, v modro zelenem odtenku sem videl celotno sobo. Pod sonarjem imamo več kristalov. Na vrhu sta zelen in rožnat kristal, ki spreminjata barvo glede na aktiviranost našega srca, globlje pa sta bel in črn kristal. Sistem kristalov in gibanja energije je zelo kompleksen in nam pomaga, da se v tem svetu lahko izrazimo. Kristale uporabljamo, da lahko demonstriramo to, kar smo, in za direktno zaznavanje sveta brez naših petih čutov. Potem imamo še fizično srce, ki je najinteligentnejši del našega telesa. Ustvarjeno je bilo pred možgani in ima lastne možgane, svojo inteligenco, znanje, vibracijo ter elektromagnetno polje, ki je do 100.000-krat močnejše od možganskega.

Kako pomagate drugim, da se povežejo s svojim srcem?

Večino vaj, ki jih počnem s svojimi študenti, imenujem srčne vaje. Vodim srčne meditacije in ples, ki se imenuje električno srce. Imam didžejevsko opremo in igram elektronsko glasbo, ki je usklajena s srcem in skupaj z gibanjem ljudem omogoči, da aktivirajo svoje potenciale.

Obstaja kar nekaj meditacij za povezovanje s srcem. Pri nekaterih gremo z zavestjo v srce, pri čemer nekateri ljudje v srcu nekaj vidijo, drugi ne. Ali je potrebno, da v meditaciji karkoli vidimo?

Če v srcu nekaj vidijo, je to objekt njihove zaznave. Zame je pomembneje, da pridejo do tega, kdo je tisti, ki to vidi. To, kar vidijo, samo pomeni, da niso to, kar vidijo. Ali si lahko nekaj, kar vidiš? Ne moreš videti samega sebe. Sam nisem obremenjen z občutki in zaznavanjem med meditacijo in ne morem reči, da vidim, čeprav sem imel videnja. To mi ne preprečuje samozavedanja, uživanja v samem sebi. Spustite pričakovanja, bodite brez cilja, da morate nekaj videti, sicer ste izgubili smisel meditacije. Ne pustite nižjemu umu, da bi prevzel oblast, da bi vstopil v prostor znotraj srca. Ne pustite umu, da vas kot tat, preoblečen v policista, oropa življenja. Vedeti morate, da je um kot tat, ki nenehno krade po vasi, in ko se v uniformi policista vrne na kraj zločina, prestrašenim vaščanom zagotavlja, da se jim ni treba ničesar bati, ker bo ulovil tatu. Tako kot policist govori, da bo našel tatu, tako naš um išče v srcu samega sebe. In tako potem po mesecu neuspelih poskusov vprašamo svoj um, ali ta prostor v srcu sploh obstaja, in nam odgovori, da je slišal, da je ta prostor v Peruju, na Machu Picchuju, v piramidah v Gizi ali v Himalaji. Pojdi meditirat tja v tempelj in našel ga boš, nam prigovarja. In greš tja, meditiraš, vendar tega, kar v resnici iščeš, spet ne najdeš. Takrat ti tat modro reče, da nisi bil dovolj dober, a vseeno bodi brez skrbi in mu zaupaj, ker je dober policist in bo našel tatu. A ker je policist hkrati tudi tat, ga nikoli ne bo našel! Če iščeš prostor v srcu, vprašaj samega sebe, kdo je ta, ki išče ta prostor. Če doživiš prostor, se vprašaj, kdo sem jaz, ki se tega prostora zaveda. Ko se boš zares našel, ne bo niti slike niti prostora, tega ne boš mogel ubesediti. Takrat boš vedel, da si našel.

Ali so različna videnja in doživetja v meditacijah v resnici naše lastne umske pasti? 

Temu jaz pravim pasti new agea. Navdušeni smo nad zakonom privlačnosti, zakonom manifestacije, razsvetljenjem, različnimi videnji in želimo o tem nenehno govoriti. Na duhovnih odmikih mi ljudje po meditacijah želijo povedati, kaj vse so videli. V resnici me to ne zanima, ker to ne dokazuje ničesar. Potem gredo v meditaciji postopoma globlje in mi povedo, kaj so čutili, vendar tudi to ni tako pomembno. Kajti najpomembnejše je, kdo sem jaz, ki je to čutil, ki se je tega zavedal. Prišel bo trenutek, ko po meditaciji ne boste mogli ničesar podeliti – to bo čudovit trenutek, ko bo vaš nasmeh na obrazu povedal vse.

Kaj je vaše najpomembnejše sporočilo človeštvu?

Moje glavno sporočilo je, da se nehajte zanašati na svojo osebno sposobnost. Začnite zaupati vsemogočni in vsevedni moči znotraj sebe in ji dovolite, da vam pomaga. Recite si: “Moč znotraj mene je večja kot kakršnekoli ovire pred menoj.” Zanesite se na to moč! Ne morem vam dati pomembnejšega sporočila od tega.

Spraševal je: Uroš Brezavšček

Članek je bil objavljen v reviji Sensa April Maj 2018

Preberite še: 

• Visoko senzitivna oseba: Kako loviti ravnotežje med bližino in samoto?
• Tukaj si, da potrdiš, izražaš in izkazuješ to, kar si
   

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja