Ko govorimo o težavah v partnerskih odnosih, pogosto najprej pomislimo na prepire. Vsi vemo, da kričanje, izbruhi jeze in ostre besede lahko prizadenejo. A številni terapevti opozarjajo, da je še nevarnejši tihi umik – dolgotrajna tišina, ki se naseli med partnerjema.
Jeza je lahko znak, da nam je mar
Znani ameriški psiholog dr. John Gottman, ki je s svojo ekipo več desetletij preučeval pare, opozarja, da je jeza pogosto napačno razumljena. Jeza sama po sebi ni destruktivna – lahko je celo znak, da partnerja še vedno želita stik, da se borita za nekaj, kar jima je pomembno. Ko se jezimo, komuniciramo, izražamo bolečino ali razočaranje. Jeza torej, če jo znamo obvladati, še vedno odpira vrata k dialogu.
Tišina kot čustveni zid
Drugače je s tišino. Dolgotrajni molk pomeni, da eden od partnerjev čustveno zapre vrata. Gottman ga uvršča med tako imenovane »štiri jezdece apokalipse«, ki napovedujejo razpad zveze. Ko se partner umakne v tišino, drugi ostane v praznini: brez odziva, brez razlage, brez možnosti, da bi sploh razumel, kaj se dogaja. To je kot živeti ob steni, ki ne daje nobenega povratnega občutka.
Tišina ni isto kot mir
Mir v odnosu je nekaj povsem drugega. To je trenutek, ko si vzamemo čas za premislek, se umirimo in se nato vrnemo k pogovoru. Dolgotrajna tišina pa pomeni izogibanje – ne želim govoriti, ne želim se soočiti, raje prekinem stik. In ravno ta prekinitev stika je največji strup za bližino.
Kaj povzroča dolgotrajna tišina?
Psihologi opozarjajo na več posledic:
- čustveno osamitev – občutek, da smo v odnosu sami, čeprav nismo fizično sami,
- kopičenje zamer, ki se nikoli ne izrazijo in zato ostajajo nerazrešene,
- izgubo zaupanja, ker partner ne ve, kaj drugi resnično čuti,
- počasen razpad intimnosti, saj tišina ubija spontanost, humor in toplino.
Kako se rešiti iz tišine?
- Prepoznati tišino kot problem. To ni »nevtralno stanje«, temveč aktivna oblika umika.
- Dogovoriti se za premor. Če čustva vrejo, je zdrav kratek odmik – toda vedno s povratkom k pogovoru.
- Uporabiti »jaz-sporočila«. Namesto obtoževanja: »Nikoli me ne poslušaš«, raje reči: »Počutim se osamljeno, ko ne dobim odziva.«
- Poiskati podporo. Včasih par potrebuje pomoč terapevta, da spet vzpostavi varno komunikacijo. Alice Miller, švicarska psihoanalitičarka, je opozarjala, da molk pogosto izvira iz potlačenih čustev iz otroštva – in da jih je treba nežno ozavestiti, da ne postanejo del odraslih odnosov.
Jeza je lahko hrupna, a ima v sebi možnost bližine, saj še vedno pomeni stik. Tišina pa pomeni odrezanost. Največji strup odnosa niso nujno izrečene besede, temveč tiste, ki nikoli niso dobile priložnosti, da bi bile izgovorjene. Kot pravi John Gottman: »Ko se zapremo v tišino, ne ubijamo le pogovora, temveč tudi upanje, da nas bo nekdo resnično slišal.«
