Epigenetika je že pred časom ugotovila, da se travme skozi generacije ne prenašajo le preko obnašanj in vzorcev razmišljanja, temveč tudi preko DNK zapisa.
Se travme prenašajo preko DNK zapisa?
Pri tej ugotovitvi se vprašamo: Kaj smo podedovali od svojih staršev in prejšnih generacij ter kaj prenašamo naprej na naše otroke? Kako se naučiti razreševanja travm, preden jih prenesemo na naslednje generacije?
- Preberite si še: Dr. Vesna Mirt v oddaji Sensa pogovori: "Travme se prenašajo iz roda v rod, vse dokler se nekdo ne odloči, da jih prekine." (video)
- dr. Bruce H. Lipton: Raka ne povzročajo geni, temveč vedenje, ki se prenaša s staršev na otroka
Včasih je veljalo, da so geni nespremenljivi, da ne moremo ničesar storiti, da bi jih spremenili, danes to ne velja več. Čeprav prenesemo na svoje potomce enake kromosome, se kvaliteta le teh lahko spreminja glede na življenje, okolje in odločitve, ki jih sprejemamo.
Težava pa je predvsem v tem, da se večinoma ne sprašujemo, kaj prenašamo naprej. Ali se bodoči starši sprašujejo o tem, kakšne travme nosijo v sebi, katere bodo prenesli na svoje otroke?
Vsak dela po svojih najboljših močeh. Vsi se učimo skozi celo življenje in počasi napredujemo, korak za korakom. A kot človeška rasa se lahko razvijamo le, če smo zavestni in ne ignorantski do sebe. K sreči tudi epigentika skrbi, da ljudje vedno bolj razumejo, da naše življenje močno vpliva na naše naslednike.
Travme lahko ustvarijo tudi najmanjše stvari kot denimo izkušnje iz otroštva, ko so smejali našemu vprašanju, ko so nas kregali ali zmerjali. Da ne govorimo o travmatičnih izkušnjah vojn, izkoriščevanj, genocida in nasilja... Vključujejo lahko vse mogoče trenutke bolečine in tragedij, od tistih, ki se zdijo nedolžna do bolj opaznih grozot, ki so se dogajale nam ali našim prednikom.
Gre za dogodke, ki so lahko že davno mimo in pozabljeni. A odtisi ostajajo v telesu dokler se ne sprostijo in izrazijo. Običajno pri tem vsaj na nekem delu potrebujemo pomoč primernega strokovnjaka.
Fizični trenutek travme se je morda končal že davno nazaj, a emocionalni se še ni končal. Čaka, da se spopademo z njim, saj se takrat nismo zmogli ali znali. "Najhuje" pri tem je, da gredo nepozdravljene travme iz generacije v generacijo. Dobra novica pa je, da lahko svoje genske strukture uredimo z novimi, boljšimi odločitvami.
Vir: sott.net
