Ko pomislimo na utrujenost, običajno najprej pomislimo na premalo spanja, prenatrpan urnik ali pomanjkanje vitaminov. Vendar psihologi opozarjajo, da obstaja še ena oblika izčrpanosti, ki je veliko težje opazna.
To je utrujenost, ki nastane zato, ker ves dan – pogosto povsem nezavedno – skrbimo za čustva drugih ljudi. Gre za nenehno prilagajanje, ugibanje, kaj drugi potrebujejo, pazljivost, da koga ne bi prizadeli, in občutek, da moramo biti vedno prijazni, razumevajoči in na voljo. Takšna utrujenost se lahko nabira več let.
Vaši možgani skoraj nikoli ne počivajo
Predstavljajte si običajen delovni dan. Preden nekomu pošljete sporočilo, ga trikrat preberete. Po sestanku razmišljate, ali ste rekli kaj narobe. Ko prijatelj ne odpiše nekaj ur, vas začne skrbeti, ali ste ga morda užalili. Ko partner postane nekoliko tišji, se sprašujete, ali ste vi naredili kaj narobe. Na zunaj se morda ne zgodi nič posebnega. V notranjosti pa možgani ves čas analizirajo, predvidevajo in skušajo preprečiti morebitne konflikte. To je lahko izjemno naporno.
Nekateri ljudje so ves čas na "čustveni straži"
Psihologi za to uporabljajo različne izraze – med drugim hipervigilanca oziroma povečana pozornost na morebitne znake nevarnosti.
Pri ljudeh, ki so odraščali v nepredvidljivem okolju ali so se zelo zgodaj naučili, da morajo skrbeti za počutje drugih, lahko ta mehanizem ostane aktiven tudi v odraslosti. Zato hitro opazijo najmanjšo spremembo v tonu glasu, preberejo izraz na obrazu, začnejo razmišljati, kaj bi lahko naredili drugače. Medtem ko drugi sproščeno sedijo na kosilu, njihov živčni sistem še vedno preverja, ali je vse v redu.
Najbolj prijazni ljudje pogosto opravijo največ nevidnega dela
Obstajajo ljudje, ki si zapomnijo rojstne dneve vseh sodelavcev. Vedno vprašajo, kako ste. Opazijo, da je nekdo slabe volje. Prvi ponudijo pomoč. Poskrbijo, da se nihče ne počuti izključenega. Na prvi pogled delujejo, kot da jim to pride povsem naravno. Toda redko kdo vidi, koliko energije zahteva takšna nenehna čustvena pozornost.
Psihologi temu pravijo tudi čustveno delo (emotional labor) – neviden trud, ki ga vlagamo v uravnavanje odnosov, lastnih odzivov in počutja ljudi okoli nas.
Če ste kot otrok dobili največ pohvale takrat, ko ste bili pridni, mirni ali koristni, ste se morda naučili, da je vaša vrednost odvisna od tega, koliko naredite za druge.
Takšni ljudje pogosto:
- težko rečejo "ne",
- redko prosijo za pomoč,
- občutijo krivdo, ko počivajo,
- prevzemajo odgovornost za razpoloženje drugih,
- imajo občutek, da morajo vse držati pod nadzorom.
Te navade lahko delujejo povsem običajno, toda telo jih pogosto občuti kot dolgotrajen stres.
Zakaj spanec ne pomaga?
Ste že kdaj spali osem ali devet ur, pa ste se vseeno zbudili izčrpani? Če je živčni sistem dlje časa v stanju pripravljenosti, spanec sam po sebi včasih ni dovolj. Telo sicer počiva, um pa ostaja v pripravljenosti. Prav zato nekateri ljudje ne potrebujejo le več spanja, ampak predvsem več občutka varnosti.
Kaj lahko pomaga?
To ne pomeni, da morate čez noč prenehati skrbeti za druge.
Pomeni pa, da se lahko začnete spraševati nekaj drugačnega.
- Ali sem za to res odgovoren?
- Ali bi enako ravnal tudi zase?
- Ali si dovolim počivati brez občutka krivde?
- Ali ves čas ugibam, kaj drugi mislijo o meni?
Majhne spremembe pogosto naredijo več, kot si predstavljamo. Včasih je največji korak ta, da ne odgovorimo na sporočilo v isti sekundi. Da rečemo "ne", kadar smo preutrujeni. Da dovolimo drugim, da sami nosijo svoja čustva.
Morda ste utrujeni zato, ker ste predolgo nosili nekaj, kar sploh ni bilo vaše. Ker ste leta skrbeli za razpoloženje drugih, pozabili pa preveriti, kako se počutite vi.
