Dve ženski, dve generaciji in dve povsem različni življenjski izkušnji. Dr. Anica Mikuš Kos je otroštvo preživela v času druge svetovne vojne, Ema Randl pa je odraščala v povsem drugačnem svetu. Čeprav ju loči več kot šest desetletij, ju povezuje skupno poslanstvo – pomagati otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v duševni stiski.
Kako pomagati otrokom in mladostnikom v času, ko se stiske poglabljajo, strokovna pomoč pa ostaja težko dostopna? O tem v Sensa podkastu spregovorita dr. Anica Mikuš Kos, priznana psihiatrinja, pediatrinja in ena ključnih pobudnic projekta Od Alje do Žana, ter Ema Randl, psihologinja in vodja projekta.
Projekt Od Alje do Žana si prizadeva za večjo dostopnost pomoči otrokom in mladostnikom v duševni stiski, zmanjševanje stigme ter krepitev duševnega zdravja v šolah in širši družbi. Temelji na dolgoletnih izkušnjah dr. Anice Mikuš Kos pri delu z otroki na vojnih območjih, kjer je bilo treba pomoč organizirati drugače, saj tam klasični sistemi pogosto ne delujejo.
Dr. Anica Mikuš Kos psihoterapijo zelo podpira in nikakor ne postavlja pod vprašaj njene vrednosti. Njeno sporočilo je predvsem to, da pri duševnih stiskah otrok individualna psihoterapija pogosto ne more biti edini odgovor. Ob njej potrebujemo tudi podporno okolje, varne odnose, občutek pripadnosti in skupnost.
VIDEO:
Od vojne do pomoči otrokom
Življenjska pot dr. Anice Mikuš Kos je močno zaznamovana z izkušnjami iz otroštva. Odraščala je med drugo svetovno vojno, zaradi materinega judovskega porekla pa je že zelo zgodaj spoznala, kaj pomenijo strah, negotovost in izguba občutka varnosti.
Na vprašanje, ali so prav te izkušnje vplivale na njeno poznejšo poklicno pot, odgovarja:
"Gotovo je tudi to vplivalo. Veste, vse, kar ste doživeli in kar doživljate v tem trenutku, vpliva na vaše odzivanje, vedenje in čustvovanje. Je pa to vse skupaj zelo zapleteno povezano in stvari ni dobro preveč poenostavljati."
Podobno je tudi Ema Randl svojo življenjsko pot našla skozi delo z otroki v kriznih razmerah. Po končanem magistrskem študiju psihologije v Angliji se je vrnila v Slovenijo, odločilna prelomnica pa je bilo srečanje z dr. Anico Mikuš Kos.
"Povabili so me, da se kot prostovoljka pridružim ekipi, ki je ravno začenjala projekt psihosocialne pomoči otrokom, prizadetim zaradi vojne v Ukrajini. Tam sem iz prve roke, v najtežjih razmerah, videla, kako deluje pristop in filozofija dr. Anice Mikuš Kos. Takrat sem začutila, da je to delo, ki ga želim opravljati. Hkrati pa sem spoznala, da takšna pomoč ni potrebna le na vojnih območjih, temveč tudi pri nas, v Sloveniji. Iz tega spoznanja se je rodila ideja za projekt Od Alje do Žana."
Strokovna pomoč je v resnici zelo slabo dostopna
Čeprav se o duševnem zdravju danes govori veliko več kot nekoč, dr. Anica Mikuš Kos opozarja, da je pomoč še vedno presenetljivo težko dostopna.
"Kar zadeva telesno zdravje, znanost zelo hitro napreduje. Imamo nova zdravila, nove pripomočke, zdi se, da bodo kmalu hromi shodili, medtem ko je napredek pri duševnih motnjah precej počasnejši in veliko manj učinkovit."
Še bolj zgovorni so podatki, ki jih navaja.
"Pomoč je v resnici zelo slabo dostopna. Pogosto imamo iluzijo, da strokovne oblike pomoči rešujejo svet, vendar dejstva kažejo drugače. Strokovno pomoč prejema le 20 do 30 odstotkov otrok z duševnimi težavami, ki bi jo potrebovali.
To pomeni, da je brez ustrezne pomoči vsak tretji, četrti ali peti otrok. Poleg tega je tudi pri tistih, ki pomoč dobijo, ta učinkovita le pri približno enem od treh. Epidemiološki vpliv strokovnih služb je zato razmeroma majhen, pomoč pa je še vedno težko dostopna. In to govorim o bogatem svetu, da o revnem svetu, vojnih območjih ali Gazi sploh ne govorim."
Zakaj projekt Od Alje do Žana temelji na šolah?
Prav zato projekt Od Alje do Žana gradi na krepitvi okolja, v katerem otroci preživijo največ časa – šole. Model izhaja iz vojnih območij, kjer klasični sistemi pogosto odpovedo. Tam se je izkazalo, da je največ otrok mogoče doseči prav prek učiteljev in šolske skupnosti.
Kot pojasnjuje Ema Randl, projekt spodbuja šole, da postanejo prostor, kjer niso pomembne le ocene in dosežki, ampak tudi odnosi, empatija in občutek pripadnosti. Pomembno je, da se otroci naučijo opaziti sošolca v stiski in ga vprašati, kako je, učitelji pa da gradijo razredne skupnosti, v katerih se otroci počutijo varne, sprejete in slišane.
"Empatija in socialne vrednote se razvijajo predvsem skozi zgled. Za to pa potrebujemo prostor, čas in energijo," poudarja.
Kako je človeštvo preživelo brez psihoterapevtov?
Dr. Anica Mikuš Kos opozarja, da ob vse večjem poudarku na strokovni pomoči pogosto pozabljamo na naravne varovalne dejavnike, ki so ljudem skozi zgodovino pomagali preživeti tudi najtežje preizkušnje.
"Kaj je meni dajalo moč med in po vojni? Podobno kot milijardam ljudi pred mano. Človeštvo je preživelo tudi brez psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov. V normalnih življenjskih okoljih obstajajo podporni odnosi in izkušnje, ki ljudem omogočajo, da prenesejo zelo hude stvari. Rane ostanejo, a človek lahko okreva."
Po njenem mnenju bi morali prav tem zaščitnim dejavnikom danes nameniti veliko več pozornosti.
"Mislim, da je vera v nekaj oziroma vera v človečnost, v to, da je na svetu dobro, pomembnejša od psihoterapije. Tega se premalo zavedamo. Otroku moramo dati dobre izkušnje, ki postanejo protiutež slabim. To je osnovno zdravilo za vse hudo, kar se zgodi."
Po njenem mnenju človeka najbolj prizadenejo prav travme, ki jih povzroči drug človek.
"Takrat ne izgubimo le občutka varnosti, ampak tudi vero v človečnost. Izguba vere v človečnost pa pomeni izgubo upanja. To je ena najhujših stvari, ki lahko človeka zlomi."
Dr. Anica Mikuš Kos prav tako poudarja, da so stiske normalen del življenja:
"Nič ni nenormalnega, če si tesnoben, če te je strah, če te izločajo, če imaš konflikte. To se pač dogaja. Takrat je treba pogledati, kaj lahko naredim sam in kje lahko dobim pomoč ter podporo od drugih. Je pa potrebno imeti korajžo, da zaprosimo za pomoč in jo tudi sprejmemo. V današnjem svetu je dostikrat sramotno prositi za pomoč, a prositi zanjo ali jo dati je popolnoma normalna sestavina medčloveških odnosov."
Mladi danes izgubljajo vero v prihodnost
Ema Randl opozarja, da današnja generacija odrašča v času izjemno hitrih sprememb. Vojne, gospodarska negotovost, stanovanjska problematika, družbena omrežja, umetna inteligenca in občutek, da pravila, po katerih so odraščale prejšnje generacije, ne veljajo več, močno vplivajo na duševno zdravje mladih.
"Vzgajali so nas, da če boš priden, boš doštudiral, dobil službo, stanovanje in ustvaril družino. Danes to ne velja več. Mladi se zato pogosto sprašujemo, katera je sploh prava pot?"
Ob tem opozarja tudi na izgubo skupnosti.
"O tem se pogosto pogovarjam z dedkom, ki je odraščal v veliko bolj skromnih razmerah. Niso imeli veliko, a je takrat skupnost pomenila nekaj. Prijatelji so se zbrali, stopili skupaj in si med seboj pomagali – celo hišo so lahko skupaj zgradili. Danes je kaj takega skoraj nemogoče, deloma zato, ker skupnost nima več takšne teže, deloma pa tudi zaradi pravil in birokracije.
Naša generacija je v posebnem položaju predvsem zato, ker se svet spreminja izjemno hitro. Mislim, da je prav to ena ključnih značilnosti današnjega časa. Iz dneva v dan se spreminjajo razmere, pojavljajo se novi izzivi in težko jim je sproti slediti ter se jim prilagajati. Osamljenost pa postaja ena največjih težav sodobnega časa - telefoni, zasvojenost z zasloni in doživljanje sveta predvsem prek ekranov.
V prihodnje bo pomemben izziv tudi umetna inteligenca. Generacija beta bo odraščala v povsem drugačnih okoliščinah, zato jo bomo morali razumeti, vzgajati in podpirati na drugačen način," opozarja.
Svet se spreminja, temeljne potrebe otrok pa ostajajo enake
Čeprav se svet spreminja hitreje kot kadar koli prej, sogovornici poudarjata, da temeljne potrebe otrok ostajajo enake. Vsak otrok potrebuje odraslega, ki ga vidi, sliši in mu stoji ob strani. Potrebuje občutek varnosti, pripadnosti in upanja.
Vabljeni k ogledu celotnega pogovora, katerega glavna misel dr. Anice Mikuš Kos in Eme Randl je prav to, da otroci ne potrebujejo le strokovnjakov, ampak predvsem ljudi, ki verjamejo vanje in jim s svojo prisotnostjo pomagajo ohraniti vero v človečnost.
Projekt Od Alje do Žana – Čuječa srca, budni umi vodi Fundacija Nataše Pirc Musar – Ustanova Alma v partnerstvu s Slovensko filantropijo ter Zvezo Anite Ogulin in ZPM.
Sledite projektu na FB profilu Od Alje do Žana in na Instagram profilu Od Alje do Žana.
Podkast je na voljo tudi na YouTube kanalu, v Spotify in Podcast aplikaciji:
