Občudujem moške, ki se upajo soočiti s svojim ''sranjem''

Urban Urbanc o tem, kdo je zanj pravi moški. 

Občudujem moške, ki se upajo soočiti s svojim ''sranjem'' (foto: pexels) pexels
7. 2. 2021

V tem sodobnem času, v katerem je moški socialno in čustveno kastriran in kjer počasi že izgublja svojo veljavo (in to se bo samo še krepilo), je za moškega precej težko ohranjati pristen stik s samim sabo, saj je potrebna stalna prisotnost in zavedanje tega, kdo on kot moški je in zakaj sploh je na tem svetu.
Če moški tega namreč ne ve, potem znotraj sebe trpi; to bolečino pa skuša na raznorazne načine potlačiti in omiliti. Velikokrat sploh ne ve, da sam pred sabo ter pred to bolečino beži.

Neprestano pehanje za denarjem, statusom ter uspehom, za lepim telesom in za ženskami... je lahko za moškega na dolgi rok zelo pogubno. Toliko stoletij je bil namreč superioren in je vladal iz pozicije fizične moči, vendar pa se moški danes, ko lahko ženska zasluži več od njega in ga v svojem življenju (razen njegovega semena) več ne potrebuje ((eveda pa to ne pomeni, da si moškega ne želi), tega zaveda. Ampak, ker ne zna priti nazaj v sebe, ne ve kaj glede tega storiti.‍

Tega ponovnega stika s samim sabo pa moškemu ni tako lahko odkriti, kaj šele pri zdravju ohranjati. Vse to na moškega (in na njegovo dosedanje dojemanje sveta) lahko močno vpliva, sploh kadar ob sebi nima ženske, ki bi ga ljubila in na njegovem hrbtu svojo nevidno roko spodbude ter zaupanja držala. Razum velikokrat žal še vedno skuša prevladati.

Z razumom seveda ni nič narobe, da se razumemo. Vendar tukaj ne govorim o zdravem moškem razumu (ali energiji, če želite), ki je proaktiven, topel in močan, zaščitniški do žensk in otrok in sposoben poslušanja. Ki je samozavesten ter v stiku s svojimi čustvi, ampak o tistem naučenem in polnim ega, ki svojo superiornost še vedno pogojuje, ko se nad ženske in nad svet povzdiguje.

Kajti ta razum (nižji ego) je tisti, ki velikokrat podvomi v odločitve, ki niso ''po jusu'' in moškemu preprečuje, da bi se najprej sploh vprašal, kdo on je; kakšen je njegov dar, ki ga mora (in želi) s svetom (in s svojo žensko) deliti; ter kaj lahko on svoji ženski (in svetu) ponudi, česar si ženska ne more ponuditi sama.

‍Če moški teh odgovorov nima, potem naj se raje pripravi na pot, na katero bi moral vsak moški vsaj enkrat v življenju stopiti – to je Pot do sebe. Kajti le, ko bo našel svoj namen in smisel svojega življenja, mu bo tudi v težkih trenutkih, ki zagotovo pridejo, le-to pomagalo, da bo vztrajal in da se na svoji poti ne bo zaustavil; četudi ga bo zagotovo velikokrat zvilo, da ne bo vedel kam in kako. In tudi, ko bo padel in se zjokal, bo vedno znova vstal, otresel prah iz sebe in stopil po svoji poti naprej.

Takrat se bo še bolj povezal s samim sabo, vendar pa se bo to zgodilo na način, ki se bo morda komu zdel popolnoma nenavaden – takrat bo moški do življenja postal še bolj ponižen. Še bolj avtentičen do sebe, do sveta in do Boga, ko si bo upal priznati vse tisto, kar ga teži in mu bolečino povrzoča.

In če se bo moški takrat znal in upal odpreti sebi (in svetu) še bolj na široko; če bo takrat pogledal vase in se soočil s tistim, kar je v njem prisotno, šele potem bo presegel tisto, kar se znotraj njega skriva in ga od njegovega bistva odriva – strah.

Strah pred smrtjo.
Strah pred neuspehom in pred njegovo nezmožnostjo s svetom (in s svojo žensko) deliti svojo ljubezen.
Strah, da bi izgubil to materialno obilje in duhovno ''varnost'', ki si ju je v svojem življenju nabral – čeprav tega ne bo priznal.
Vendar nima izbire.

Zdrava moška energija v katero je zakorakal, ga premika navkljub njegovi volji in slej ko prej se mora soočiti s svojim življenjem ter sprejeti posledice svojih odločitev – in Resnice.

Ko mu življenje odpre oči, takrat šele vidi, kaj tolerira. Vidi svojo medlost, svoje strahove, svojo povprečnost in znotraj začne goreti. Njegov t.i. cenjeni notranji Jaz, katerega je tako dolgo gradil in ga skušal izmojstriti, ga vedno bolj duši. Življenje, ki ga živi, se zdi naporno; razmerje, ki ga ima in služba, ki jo opravlja, mu nalagata vedno večje breme lažnih obveznosti.

Boji se spustiti, vendar vozel v njegovem srcu postaja vedno večji in ve, da mora nekaj storiti.

V tej navidezno brezupni situaciji moški vidi, da sveta ne more premagati, saj je večje od njega. To ga pripelje do roba in takrat nima več izbire – svoj stari, a tako poznani Jaz mora izpustiti ter v prazno skočiti. Njegova samozadostnost in njegova vrednost v trenutku lahko padeta na nulo.
Vendar pa, če v tem stanju, ko je na nuli, uspe ostati bojevnik z odprtim srcem in z močnim zaupanjem v proces in v življenje, saj ve, da ničesar ne more izgubiti, potem se čudež zgodi. Takrat, ko se namreč zave, da se ne more zanesti na nič več zunaj, niti znotraj sebe, se osvobodi te lažne podpore, ki mu jo materialni (in tudi duhovni) svet navidezno daje.

In šele takrat se lahko popolnoma preda tej mogočni sili, ki poganja njegovo srce in ki diha njega ... sili, ki ji rečemo Življenje.

Takrat postane tisto, kar on resnično je, tudi ko ga vsi koncepti pustijo na cedilu. Tako ne skuša več kontrolirati ničesar – ne svoje notranjosti, niti zunanjega sveta, ker ve, da na nič nima vpliva. In edino, kar lahko takrat stori, je, da se preda temu trenutku, v katerega se vedno znova prebuja.

Takrat on postane zavedanje samo, kjer se vse zgodi in takrat dojame, da je ta svoboda, katero je ves čas iskal, njegova prava narava. Ker to On je.  

Vendar dokler tega moški ne bo upal storiti, ne bo svoboden.

Občudujem moške, ki se upajo soočiti s svojim ''sranjem'', ki si upajo biti avtentični, iskreni do sebe, do svoje ženske in do sveta. Ki si upajo pokazati svoja čustva, odpreti srce in spregovoriti. To je zame tisto pravo – to je zame možatost. To je zame pravi moški.

Moški, ki prizna, da ga je strah; ki prizna, da mu je težko; ki prizna, da čuti. Si pusti, da to je, vendar se z nobenim od teh čustev ne identificira. In ki vedno vstane, otrese prah iz sebe in gre zopet v ''boj''. Ne glede na to, kako poškodovan je njegov oklep; ne glede na to, da je morda izgubil svoj meč; in ne glede nato, da ne ve, kako in s čim se bo boril..

Vendar se ne smili samemu sebi, tolažbe ne išče v opojnih substancah ali alkoholu, niti ne beži v šport ali v moško družbo, kjer ''tisto'' mimogrede skuša pozabiti.

Ne, namesto tega se sooči sam s sabo, s svojimi občutki in od njih več ne beži.

Tako moški raste in tako sebe izpolni.

Urban Urbanc, www.bitjeluci.com