Moški, smo dovolj močni, da nekoga, ki je v bolečini, samo držimo za roko?

Moški smo res slabi v poslušanju. A preden skočite v zrak zaradi te izjave, prisluhnite. 

Moški, smo dovolj močni, da nekoga, ki je v bolečini, samo držimo za roko? (foto: pexels) pexels
27. 5. 2021

Se tudi vi počutite nelagodno, ko poslušate težave nekoga drugega? To je čisto v redu, tudi jaz se počutimo skrajno nelagodno. 

Morda sicer tega vi ne bi opisali kot nelagodje. A če imate med pogovorom potrebo po tem, da bi drugega popravili, spremenili njega ali spremenili tematiko na nekaj bolj lahkotnega, jih prepričali, da pretiravajo, da se ne počutijo tako, kot govorijo, je veliko verjetnosti, da se - v resnici - počutite nelagodno. 

To je normalno. 

Kot fante so nas večino utišali, se nas izogibali ali nas na taktične načine poskušali spremeniti, ko smo izražali svoja čustva tistim, ki smo jim zaupali.

Ko smo bili prizadeti, so nam rekli naj prebolimo, naj ne dramatiziramo in bomo močni! 

Ko smo bili žalostni in prestrašeni, pogosto nismo vedeli, kako se spopasti s temi občutki. Najlažje jih je bilo popolnoma zatreti. Moški očitno ne smemo imeti čustev, je bilo sporočilo za večino fantov v odraščajočem obdobju. Starši nas večinoma žal niso znali podpreti in nam nuditi primerne čustvene podpore. 

Vso svojo občutljivost in nežnost smo morali v otroških letih zakopati. Nič čudnega ni, da imamo težave v odrasli dobi in ne znamo mirno sedeti in prisluhniti čustvom ali težavam drugih - še posebej svojih partnerk. Nas ni nihče poslušaš, nihče ni sprejemal naših čustev, kako naj sedaj to dajemo drugim? Nihče nas ni tega učil, nobenega takšnega vzora nismo imeli. In težko je sedaj pričeti nekaj povsem novega in revolucionarnega. 

Globoka potreba moškega po tem, da poskrbi za druge, se je v 20. stopletju manifestirala tako, da so moški priskrbeli dom, denar in pravila. Sedaj, ko se stvari spreminjajo, ko tudi ženske služijo denar in imajo kariere, moški ne vemo povsem, kaj so naše dolžnosti, če te niso povezane z materialno skrbjo. 

Težava je v tem, da nas večina moških ne razume, kako kritično in glavno pomembno vlogo ima čustvena varnost v odnosih! 

Zato, ker nam nikoli ni bilo pokazano iz prve roke, kako to izgleda - kako dober občutek je, ko te nekdo samo drži, ko si v globoki žalosti in bolečini - brez zahtev, da se spremeniš ali pričakovanj, da se takoj ustaviš. Kako je, ko nekdo brez obsojanja samo sprejme tvoja čustva točno takšna, kot so. To, dragi moški, to je varnost. 

Močno dvomim, da je veliko moških to prejelo, ko so odraščali. Pojma nimamo, kaj zamujamo, in prav zares se nam ne sanja, kako za vraga bi lahko to zagotovili in dajali drugim. Morda sebi med seboj in seveda našim ženskam. 

Ko je ljubljena oseba v bolečini ali stiski, se v nas skrajno poveča občutek nelagodja. Iz teh občutkov nelagodja pa nato večinoma zgolj ponavljamo boleče vzorce, ki smo jih doživljali sami kot otroci. Tako kot so nas "zabili" vsakič, ko smo pokazali svoja čustva, sedaj mi "zabijamo" druge. Krog zadanja ran se vrti naprej. 

A če to berete, verjetno prepoznavate možnosti, da se priučimo novih načinov, kako se spopasti s tem nelagodjem, ki se pojavlja v nas. In se morda tudi vi sprašujete, kako okrepiti svoje odnose, namesto da jih uničujemo s svojo nesposobnostjo poslušanja in sprejemanja čustev. 

Močne emocije so za nas velik izziv. Naš privzet mehanizem je neuporaben, ko pridejo v igro močna čustva. Moška logika nam pogosto služi, a ne, ko pridemo v čustveni svet. Pa vseeno jo lahko uporabimo zato, da poskušamo razumeti svoje občutke nelagodja in počasi premaknemo svoje podzavestne vzorce, zaradi katerih slovimo kot najbolj katastrofalni poslušalci na svetu. 

Vendar, kako za vraga se to naučiti? Takole...

Sprva samo poslušajmo, doker nismo naprošeni za mnenje/nasvet/svoj vložek. 

Počakajmo na povabilo. 

Predno se odzovemo, se vprašajmo naslednje stvari (z namenom, da bi poskrbeli za resnične, srčne odzive, ki gradijo komunikacijo in je ne uničujejo):

Se počutim nelagodno?

Sem zares poslušal drugega in ga poskušal razumeti? Ali sem samo odšteval sekunde, da bom lahko končno povedal svojo plat? 

Ali je morda potrebno postaviti še kakšno vprašanje, da lahko zares razumem, kaj preživlja moja partnerka ali sogovornik? 

Kakšen je moj vložek: želim z njim pomagati ali se želim izogniti nelagodju in zbežati pred njihovo bolečino? 

Ali morda moje nelagodje izhaja iz strahu pred lastno bolečino? Si želim v resnici samo zbežati pred svojo bolečino?

Ali sem pomirjen s tem, da verjetno ne bom mogel rešiti tujih težav? 

Kaj ta oseba sedaj potrebuje od mene? Ne, kaj ji hočem jaz povedati... kaj ona potrebuje? 

Sem jezen, ker so bile te težave ali čustva položena pred mano? Se morda počutim jeznega zato, ker se mi zdi, da bi jaz moral to popraviti, čeprav ni moje?

Ali opazim, da nihče v resnici ne zahteva od mene, da karkoli popravim? 

Kaj bi se zgodilo z mojim nelagodjem, če bi na to težavo prenehal gledati kot na nekaj, kar moram jaz popraviti, ampak kot na del poti drugega, ki se bo razrešil sam?

Če uspemo tako reflektirati svoje lastne reakcije v težkih pogovorih še predno se odzovemo, imamo veliko več možnosti, da bomo ponudili nekaj vrednega. 

Najbolj pomembno je, da odkrivamo svoje lastne notranje procese, saj je naše zadovoljstno v življenju odvisno od tega. 

In neizmerno zadovoljstvo bomo dosegli, ko se bomo naučili poslušati, slišati in dajati varnost. Takrat bomo vse to prejeli zagotovo tudi nazaj. 

Ko nekdo torej pride do nas s svojim problemom - velikim ali majhnim - te osebe večinoma ne pričakujejo od nas, da jih bomo mi rešili.

Včasih nas partnerice podzavestno testirajo, če smo dovolj močni moški, da smo lahko priče tujemu trpljenju in smo še vedno sposobni hoditi ob njih? To je za ženskega ključnega pomena pri moških. Zavedanje, da se lahko zanesejo na njih v dobrem in slabem. Od tod izvira njihovo zaupanje v nas. 

Torej, smo dovolj močni, da nekoga, ki je v bolečini, samo držimo za roko? 

Če takoj iščemo rešitve za njih, smo padli na testu. Saj s tem sporočamo nekomu, da se mora nujno takoj popraviti, da bo sprejemljiv. Da ni v redu takšen kot je. Da so njegova oz. njena čustva napačana. Da je z njimi nekaj narobe. S tem jih samo pahnemo še globlje v stisko. 

Ko dobro poslušamo in prisluhemo, postavimo dobra vprašanja zato, da bi si razjasnili situacijo, ko nadizramo svoje lastne negotovosti, in pristopimo k pogovoru z željo po globljem razumevanju, namesto da maširamo hitro k popravilu drugega... Takrat si dajemo priložnost, da poglobimo odnose. 

V tem pozitivnem, odprtem in tihem poslušanju stiske drugega, lahko spet najdemo sebe - v vlogi pravega moškega. To je naša priložnost, da drugemu priskrbimo varnost, kar je primarna vloga moškega. 

elephantjournal.com, Josh Greene

ali pa Rana, ki jo je prizadel oče - naj se spremeni v biser