Obredno pitje kakava: Kakav odpira srce, dvigne vibracijo in jo tudi zadrži

"Gre za praznovanje življenja. Skozi ljubezen se zahvaljuješ sami naravi in univerzumu, da nam je dan ta stari zapis in koda v njem, ki se aktivira s pitjem kakava; uveljavljeno je namreč verovanje, da so Maji, preden so izginili, zapustili dragoceno kodo presežnega védenja v kakavu." pravi Ksenija Lea Ronai, ki jo je kakav dobesedno poklical.

Prvič, ko sem bila pri njej v Beogradu v idiličnem lokalu Zdravo Ljubavi, se je zgodila … ljubezen na prvi pogled, požirek, grižljaj. Magija življenjske radosti, ki jo pričara Ksenija Lea Ronai. Vsi v moji družbi smo se zaljubili. Tako je to v Beogradu.

Ko sem leta 2021 odhajala tja prvič v odraslem življenju, skoraj 40 let po prvem obisku, me je moja makedonsko-slovenska prijateljica samo pomenljivo pogledala in mi rekla za popotnico: “Me prav zanima, kdaj se boš zaljubila vanj.” Odgovor, ki sem ga prvi večer v mestu povedala še enemu zaljubljencu, je bil: “Že na prvi bencinski tik pred mestom!” Ah … In potem – kar naprej.

Ksenija Lea Ronai ravna z ljudmi in s stvarmi ljubeče, zdravo, radostno, negovalno, čarobno. Tako dela z bitji, s hrano in pijačo. Z vodo. S kakavom. Tako kot je edino prav. Obredno in predano. Pa nič zategnjeno, strogo. Povsem naravno. Organsko. Saj veš, in ona tudi, da si pridemo v restavracije pravzaprav nahranit dušo, čeprav so lačni želodčki. Potem pa nas zapeljejo oči in se zgodi čarovnija. In ta pri Kseniji Lei nahrani srce.

Kakšno bogastvo okusov, barv in otipljive pozornosti! Pojedina za bogove, ki se pri Kseniji vedno začne z najbolj sočnim in zapeljivim pozdravom: Zdravo, ljubavi (slišite to – počasi, nežno, v melosu Balkana?). In vsakdo, ki izve za to ime, takoj reče – najboljše “ever”! To je ime njene osebne konceptualne blagovne znamke in tudi njene veganske restavracije. In njej je samo do tega, da vsi, prav vsi zmoremo začutiti tiste oceane ljubezni, ki se pretakajo v njej. In v vedno več ljudeh. Da gremo k svojemu svetlemu bistvu z vedno manj bolečin, ki jih povzroča razdvojenost tega sveta. In kakav, ki je njeno poslanstvo, ljubeče tlakuje to pot za vse.

LJUBI SE Z ŽIVLJENJEM

Steno njene butične restavracije, ki v nedrjih ponuja še notranji skriti čudežni vrt, krasi gromozanski izvezen prt. Se še spomnite takih zidov pri babicah? Iz beline platna najbolj utripa: LJUBAV VODI … KSENIJA LEA. To je za vse, ki smo še iz časov “bratstva i jedinstva”, jasna in nedvoumna besedna igra. Za vse mlajše pa: to pomeni, da Ksenija LJUBI VODO, hkrati pa SE LJUBI … Z NJO, z življenjem, z ljubeznijo, s hrano. In res – vse, česar se dotakne ta brezčasno mladostna jogistka, budistka, bitje, kuharica, konceptualna umetnica, morska vila, vse pri njej ima dejansko okus po tistem presežnem. Kar doživimo, ko se dogaja, ko (se) ljubiš.

V Sloveniji je te dni izšla njena dvojezična knjiga prav posebnih receptov Moja kuhinja – Energijski recepti za dušo in telo (My Kitchen – Energy recipes), malodane takoj po izidu v izvirniku (tudi z dodanim angleškim prevodom). V njih zvenijo angleško-slovenski napotki (zatipkalo se mi je napitki – in res so, eliksirji zlatih modrosti!), kot da bi jih pisala pomlajena Louise Hay. Pripravljamo pa že novoletno darilo za vse, ki jih bo zapeljala glavna začimba te svetovljanke iz Beograda: življenjska magija radosti.

V juniju prihaja Ksenija Lea Ronai kot gostja v Slovenijo. Mmmm … Blagor nam. Vabljeni.

Vabljeni na večer za dušo in telo s Ksenijo Leo Ronai

Ksenija Lea, kaj vas najbolj navdihuje?

(Vdih, zapre oči, se nasmehne, in res počasi odgovori.) Najbolj me navdahne, ko se katera koli situacija, kakršne koli razmere, v katerih sem se znašla, preobrazijo v ljubezen. Ja, najbolj me navdahne zmaga srca – srca in njegove velike moči.

Hvala. Zveni res blagodejno.

“Zahvaljujem.”

Ste lastnica lokala oziroma konceptualne blagovne znamke z najbolj čudovitim imenom: ZDRAVO LJUBAVI. Kako ste se odločili zanj?

(Zdaj pa odgovarja hitro, živahno, kar teče iz nje.) Takšno srečo imamo, da v našem jeziku obstaja ta pozdrav – zdravo! Čisto enostavno lahko drug drugemu rečemo besedo, ki pelje k zdravju, zelo jasno izražena želja. Tako že s pozdravom drugi osebi želimo zdravje! Prelepo. In iz tega razloga imam zelo rada to besedo. Besede so izredno močna sila; dobro se je zavedati, da v celoti vibriramo vse, kar izgovarjamo.

In potem je prišla še ljubezen?

Seveda, ker je LJUBEZEN razlog našega obstoja. Pri svojih 46 letih sem že res čisto dokončno dojela, da se vsaka ljubezen konča kot zdravje ali kot zdravljenje. Niso pa vse ljubezni zdrave za nas – ljubezen do alkohola, na primer. Sicer je neka vrsta učenja, ni pa zdravo (se nasmehne). Ali ljubezen izključno do materialnega, tega tudi ne bi štela ravno za zdravje. Tako sem vzpostavila svoj sistem, kaj je zdravo in kaj je zdrava ljubezen. Vsi pridemo do te točke v ljubezni, ko je treba opraviti selekcijo. In zdaj enostavno vem: ZDRAVO, LJUBAVI – to je ta vrsta misli, besed in hrane, zaradi katerih smo še boljši ljudje.

Kdaj ste začeli?

S srcem?

(Pozneje se izkaže, da se je vse res začelo s srci, in to s 108 in 109 srci; op. a.)

Z osebnim “brendom”; s srcem ste verjetno začeli, ko ste se rodili! (Smeh obeh.)

Aja, z “brendom”! Hm, vse se je začelo v moji domači kuhinji: zadnjih dvajset let sem veganka, dvanajst let pa jem samo surovo, organsko pridelano hrano. Najprej sem jo pripravljala doma, zase in za prijatelje, že leto, dve zatem pa so ljudje začeli naročati takšno hrano pri meni, želeli so se učiti, klicali so me, da sem pripravljala delavnice. Torej se je začelo vse skupaj dobesedno organsko: od gospodinje, ki je vse pripravila v svoji kuhinji, do posla, vse je teklo spontano, naravno.

Kaj pa se je zgodilo pred dvanajstimi leti?

Dokončen preobrat, ki se je zgodil na zenovskem odmiku na Hrvaškem. Tam sem se ukvarjala predvsem s tem, kaj se dogaja z mano, takšna nihanja so me premetavala … Čeprav sem že bila veganka, sem doživljala močne reakcije na katero koli industrijsko predelano hrano. Prav fizično me je razsula, nisem imela prave energije po njej. In od hrane je postalo odvisno, ali sem se lahko družila, bila aktivna, opravljala osebne obveznosti, bila na voljo otrokoma. Dojela sem, da sem zaradi teh vibracij postala dobesedno ujetnik hrane. Smo pač senzibilni, vsi, in se premalo zavedamo, da vse vpliva na nas – hrana, voda, čustva, besede ... Saj emocije so me vlekle k tisti hrani, ker se mi je zdelo, da je v njej izvor sreče. V bistvu pa je bila nezdrava. Hipno me je zadovoljila, nato pa … padec energije. In te vzročnosti enostavno nisem mogla dojeti, dokler se nisem od vsega skupaj za teden dni umaknila.

Sama si preprosto želim, da se mi v življenju stvari dogajajo postopno, da lahko vzdržujem neko raven ravnovesja, da ni nekih intenzivnih nihanj. A že samo kakšna industrijska čokolada lahko naredi takšno energetsko spremembo! Kakšno olajšanje, ko sem spregledala.

In potem – samo surovo sadje in zelenjava?

Tako sem se hranila kakšna dva meseca in sem dojela, da mi res zelo zelo dobro dene. Potem pa so se od vsepovsod začele vrstiti informacije, da obstaja cel univerzum surove veganske hrane. Oh, šele potem sem bila navdušena! Da mi nista na voljo samo sadje in zelenjava, pač pa obstaja cela alkimija spajanja raznih zelenjav, koščičastega in drugega sadja. Takrat se mi je dobesedno odprlo življenje. Ker taka alkimija tudi pomeni, da dobiš polno bogastvo okusov, neskončno raznolikost in seveda tudi vse potrebno za zdravo življenje.

Kako ste se takrat počutili?

Dojela sem, da lahko ves čas vzdržujem visoko vibracijo; tako človek ni toliko nagnjen k temu, da te zmanipulirajo druge energije. Ki sploh niso naše! Tudi moje znanke in prijateljice, ki nimajo dovolj moči in časa, da bi si kupovale prave sestavine, vedno bolj čutijo, kako so senzibilne in da hrana vpliva nanje. In ko to dojamemo, se lahko odločimo, da si dvignemo vibracijo s hrano. Pač vse, kar je živalskega porekla, vsebuje hormone in energijo živih bitij, ki so prestala trpljenje. In kakor koli obrneš, to vnesemo vase. Zato je v nekem trenutku pri meni prišlo do povsem duhovne odločitve, da z vsemi pristopi neham škodovati živim bitjem.

Saj je vedno tako, kajne? Zgodi se notranja odločitev, čemur sledi hipna preobrazba.

Res, samo tako je lahko. Pa vendar je bilo takšno prehranjevanje pogosto zaznamovano malodane kot misticizem – ali pa da je v domeni religije. Ta je budist, hinduist, so govorili, brž ko se je za koga izvedelo, da je vegan. A ko odstranimo te etikete, ko ostane zdrav razum, dojameš, da za vse druge oblike hrane trpijo živali. Živali, recimo, ki jim ni do tega, da jih molzeš, vlečeš za seske … da ne govorim še o čem več, ubijanju … Preprosto: ne moremo izstopiti iz ciklusa, v katerem smo, dokler ne zrastemo skozi filozofijo, religijo, zdrav razum in logiko. Dokler poškodujemo druga bitja, smo poškodovani.

Kako pa vas je “poklical” kakav, po katerem diši veliko tega, kar ustvarjate?

Kakav. Ooo, kakav! (Premolkne, čisto ganjena, spet odgovarja počasi in zasanjano.) Kakav je prišel v tistem času med letoma 2017 in 2018, ko so se tako okrepile energije okoli nas. Tisti dve leti sta me močno energetsko obarvali; pred tem sem bila dobesedno kot v zamrzovalniku – z ničimer se nisem mogla izkopati iz tega stanja, ne s čustvi ne z meditacijami ne z molitvijo … z nobenim orodjem, pa sem jih poskušala kar veliko. Nikamor ni šlo. Dejansko se nisem znašla. In potem sem sanjala.

Zveni obetavno!

Sanjala sem majhno rastlino … (Prisluhnite. “Sanjala sam jednu malu biljku,” pove zasanjano in tako nežno. Samo da si predstavljate, kako je to zvenelo; op. a.) V sanjah se mi je približala in mi rekla: “Ksenija, ne skrbi, vse je v redu, midve bova delali skupaj. Jaz sem kakav.”

Huh, to pa so sanje! (Imam mravljince, vsakič ko to preberem.) Pa ste prej sploh vedeli, kakšen je kakav kot rastlina?

(Smeh) Kakav? Nikakor! Oziroma – seveda sem ga poznala, a takšnega, ki ga jemo v tortah, recimo. Nisem razumela, kakav je vendar nedolžen sladek napitek, sem si mislila! V resnici pa je bila to iniciacija. Ko sem zjutraj vstala, sem si rekla: Okej, torej kakav. Zapisala sem si sanje in šla raziskovat. V splet sem napisala “cacao plant”, kar me je nekako pripeljalo do človeka, ki živi v Gvatemali in zna angleško! Keith’s Cacao, San Marcus, laguna na jezeru Atitlan. In sem mu pisala: “Spoštovani Keith, sanjala sem nenavadne sanje …” Vse sem mu povedala.

In kaj je rekel Keith?

Takoj mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Odpisal je: “Krasno, to je iniciacija v rastlino!” In nadaljeval, da z ženo razumeta, da prihajam z Balkana, kjer je zelo veliko bolečine. In da bo učenje njuno darilo zame. V tistem trenutku vsega skupaj sploh nisem razumela. Vedela pa sem, da za pot do tja potrebujem približno 3000 evrov. Ki jih nisem imela! A sem hitro prodala stanovanje in vse se je odprlo: in že sem bila v Gvatemali.

To pa je bila iniciacija! (Smeh obeh.)

Kajne? Saj do takrat sem slišala že veliko ljudi govoriti o kakšnih iniciacijah, pa sem si vseeno mislila: Oh, no, saj ste krasni, ampak, dajte no … Kako ti lahko kaj takega reče rastlina?!

Kdaj je bilo to?

Konec leta 2018 in v začetku 2019. Pred tem pa sem pripravila razstavo Pozdrav iz Beograda, 108 rdečih src ter 109 src v srebru in zlatu. Polna galerija src na 25. december! (Tri leta zapored je imela Ksenija konceptualne razstave na ta datum v znameniti galeriji New Moment v Beogradu; op. a.) Tako sem jo poimenovala, ker sem takrat prekipevala od ljubezni. V nekem trenutku nisem več vedela, kaj naj s tolikšno količino ljubezni. In sem jo začela “vstavljati” v srca. V vsako celico vseh ljudi, ki sem jih srečevala, sem jo vnašala. In vsaka moja celica je šla polna ljubezni v univerzum ter eksplodirala. Dobila sem žensko z znanji iz narodne tradicije, da mi je izvezla srca, sama sem naredila grafike. Projekt Pozdrav iz Beograda sem začela že konec leta 2017, potem pa se je vse skupaj zložilo: kakav in srce.

KAKAV

In kako se povezujeta kakav in srce?

Kakav odpira srce, v njem ni dualnosti – prav nekako neguje, dobesedno zaobjame, kar ima rad. Materinski pristop zelo nežne matere. Saj so kakšne svete rastline tudi velike mame, vendar so zelo drugačne. Prav prosila sem za nekaj nežnega! In se je pojavil kakav. Je izredno subtilen in dejansko za vse sprejemljiva rastlina; javno se ga lahko “jemlje”, lahko ga uradno prodajaš, kupuješ, piješ v družbi. Poleg tega je njegova inteligenca zelo zelo zelo visoka. Zelo modra rastlina! Torej: nobenega skrivanja, nihče ne more nič reči proti tebi, če se s tem ukvarjaš, in jaz ga lahko svobodno širim.

Kakav – to je zame vse, to je bistvo “Zdravo, ljubavi”.

Kako se je odvijalo učenje v Gvatemali?

Tam sem bila tri tedne. In vse se je tako čarobno izšlo, da sem spoznala stare mojstre, ki strežejo kakav – kot je Marina Cruz, ki je nasledila fenomenalno znanje očeta Piedra, ki je že preminuli curandero (obredni mojster, ki zdravi po tradicionalnih metodah, predvsem z rastlinskimi izvlečki, s starodavnim znanjem in ob spremljavi obrednega petja; op. a.). Sami čudoviti ljudje so me učili. Moj gostitelj, ki me je sprejel s tako razširjenimi rokami, pa … kot da me je čakal. Keith je bil bolj metafizik; učil me je predvsem, kako naj postrežem kakav po svoji vibraciji, čim bolj iz tistega, kar sem sama. Torej ne da se oblečem v njihova oblačila, pač pa da sem taka, kot sem, bohemian style. Tako da sama na svojih ceremonijah vrtim Beatlese, če me prime; ne želim igrati neke vloge in to je nekaj najčudovitejšega, kar sem se naučila od svojega učitelja.

Učila sem se torej od ljudi, ki izvajajo obred pitja kakava na tradicionalen način; tudi sama čutim in posvečam spoštovanje vsem prednikom, našim in njihovim. A naredim po svoje.

Kaj je bistven namen obrednega pitja kakava?

Seveda je namen še kako pomemben. Saj dokler se vsi skupaj ne prebudimo, dokler nekako ne prebudimo svojega srca, ne more nihče prav nikamor. Kot budistki mi je čisto jasno, kako zelo pomembno je, da čim več ljudi naredi ta korak k svojemu srcu. Torej ni pomembno, kaj bom naredila samo jaz, posamično, ali koliko meni bližnjih bo to storilo; res tako zelo pomembno postaja, da bomo zmogli kolektivno prestopiti v drugačne občutke, drugačno obnašanje. Pomoč pri teh korakih čutim tudi kot neke vrste osebno zaobljubo, zavezo, da pripomorem h kolektivnemu dvigu.

V Srbiji in na Balkanu je v DNK najbolj vtisnjeno pitje kave (no, in še česa bolj “vročega”), ki je ljudem na tem koncu sveta preraslo v vsakdanji obred. Je pa res, da kofein ne spada med zdravilne učinkovine …

(Smeh) Kot je v zenovski tradiciji razvita kultura pitja čaja ali pa v Turčiji in sploh po Balkanu pitje kave, so določeni obredni vidiki podobni tudi pri kakavu. Pijemo ga skupaj, meni je tako zelo všeč – da zbereš skupino ljudi, ki se v tem “podruži”. Ja, predvsem to mi je najbolj pomembno: za obred se zbere družba, primeren je za praznovanja, uporablja se pri pomembnih življenjskih odločitvah … in bistvo kakava se res tako zelo poveže s to besedo obred, ceremonija.

Kaj je drugače, če je postrežen obredno?

Kakav si seveda lahko pripravimo na milijon načinov – lahko mu posvetimo minutko ali pol ure, kot vsaki drugi pijači. Obredni pristop pa seveda pomeni večji koncentrat, dvojno količino, ki nas dvigne. Meni je oboje lepo: da pride družba in popije običajen kakav ali kadar pripravim pravi obred. Uživam v tem.

In če je postrežen obredno, pomeni, da damo nekemu dogodku poseben pomen, kar je bistveno, saj je sicer življenje tako pohitreno: kar naprej nekaj zaključujemo, hitimo po nekih opravkih, sploh se ne spomnimo več negovati sebe. Zato pa je lahko pri kakavu vse obredno: pijemo ga skupaj in se negujemo, podpremo se z vsemi vitamini, minerali v njem. Z vso alkimijo pomaga, da se vse, kar tvori fizično telo, emotivno in mentalno telo, bolje počuti. Tako zelo bogat je z bistvenimi organskimi sestavinami in neskončno dobro vpliva na celostno zdravje telesa.

Kaj pa tradicionalni načini?

V različnih tradicijah učijo različne pristope, kako se ga lahko pije. Seveda se lahko ob tem pojejo icarosi (obredne zdravilne pesmi, ki jih lahko tudi po cele noči, dokler trajajo obredi s svetimi rastlinami, pojejo curanderosi, največkrat ob spremljavi bobnov; op. a.). Lahko poslušamo kakšno drugo izbrano glasbo, plešemo … V vsakem primeru pa gre za praznovanje življenja. Skozi ljubezen se zahvaljuješ sami naravi in univerzumu, da nam je dan ta stari zapis in koda v njem, ki se aktivira s pitjem kakava; uveljavljeno je namreč verovanje, da so Maji, preden so izginili, zapustili dragoceno kodo presežnega védenja v kakavu.

Torej dobesedno skozi konzumiranje kakava, po možnosti obredno, vnašamo spominjanje na višjo zavest?

Tako, in to brez kupa informacij, samo skozi notranje doživetje rastline dvignemo svojo vibracijo res visoko, kar prav zdaj neskončno potrebujemo, in jo tu tudi zadržimo. Ja, res, praznovanje je pomembno, skupina naredi vsako doživetje drugačno, nikoli ni enako. Vsak človek, ki pride, vnese nov “vajb”, novo čarovnijo – meni se vedno zgodi kaj novega. In kakor koli že začnemo, vedno se konča s praznovanjem, s plesom, z nekim gibanjem. Ker sicer vse drugo delamo “iz glave”. Seveda je izredno pomembna in bistvena, a tako vse ostane v njej. Ko pa izkušnjo vnesemo v telo, ko občutje izrazimo skozi telo, ostane v nas zapisano za vedno. Tako da gresta gibanje in kakav zelo zelo lepo skupaj.

Kaj pa povezava z naravo?

Obredi se najlepše odvijajo v naravi, kjer se še toliko bolj pridružijo elementi. Ta možnost, da se družimo okoli ognja in praznujemo svetost elementov! Ker so vsi povezani v kakavu: raste iz zemlje, za kar potrebuje vodo; tu je še sonce, ki je pogrelo našo rastlino, da je lahko zrastla. In zrak, ki s svojo glasbo, s pesmijo vstopi v vsako celico. Vsi združeni elementi nas tako na lep in povrhu še okusen način negujoče zaobjamejo, obnovijo, podprejo. Kar je pravzaprav zelo pomembno! Da se zavemo sebe. Sicer družba kar naprej nekaj zahteva od nas in še veliko kritizira, česa vsega nismo naredili in kaj bi še morali.

Kaj pa pravi kakav?

Kakav pa pravi – vse je v redu. Dobro je. Tu smo in zadošča, da smo zavestni – budni in navzoči. Znanstveno je dokazano: ljudje, ki konzumirajo kakav, imajo dober fokus, lahko dobro spremljajo vse, kar se dogaja. Vse okoli nas je vedno bolj hitro, kakav pa nekako vse upočasni, a na zdrav način. Z njim se malo ustavimo, predahnemo, da poskrbimo sami zase in s tem šele za druge.

PREBUJANJE V PREPROSTOST

Kaj lahko naredimo za skupno prebujanje?

Nikomur ni treba misliti, da je kaj boljši od drugih, ker ima več moči, je na višjem položaju, ima več sledilcev … Prej ali slej se osebi, ki vztraja pri tem, vse sprevrže. Gotovo ste to že doživeli na svoji koži, kot se temu reče. Seveda je za vse nas pomembno, da pridemo do svoje osebne individualnosti, a v nekem skupnem, kolektivnem podvigu, ki se imenuje notranja in zunanja manifestacija na bolje.

Kako pa se povezati?

V zen budizmu veljajo načela malega in velikega voza – theravada in mahajana. In slednje se odpira za zelo veliko ljudi, vabi, da vstopimo in se vozimo skupaj. Theravada vsebuje neko željo, dela na samorazsvetljenju posameznika, kar je na neki način – tudi napačno – izkoristil new age, in zelo zašel v egoizem. Zelo pomembna lekcija pa je, da gremo skupaj, kot kolektiv, družina. Če govorimo na primer o peti dimenziji, moramo razumeti, da prehod in vstop vanjo delamo skupaj, kot kolektiv, kot planet. Res je pomembno, da to razumemo. In vsa ta znanja se zdaj odpirajo, ker jih potrebujemo.

Kaj predlagate?

Vsakdo mora najti svojo smer, ki ga iniciira, ki prižge Svetlobo v srcu v imenu dobre in zdrave skupnosti. Določene navdahne živ dogodek, ljubezen, druge umetnost, znanost … Morda je to Nikola Tesla, Jezus Kristus, Beethoven ali Sij Zvezde na nebu – vsakdo ima pravico, da po svoje izbira pot do Svetlobe. Mene se je globoko dotaknila filozofija v obliki budistične prakse o moralnosti.

Kaj je vas v tem smislu najbolj prebudilo?

4M, štiri pravila Moralnosti, ki mi jih je prenesel moj učitelj zen joge in budizma Žarko Andričević in so mi najbolj temeljno vodilo v življenju: (1) Ne poškoduj sebe; (2) Ne poškoduj drugih; (3) Ne dovoli drugim, da bi poškodovali tebe; (4) Ne poškoduj sebe in drugih.

Moralnost je postal že res nejasen ali zlorabljen pojem …

Ja, moralnost je pri nas predstavljena kot nekaj, za kar si kriv, ko si neposlušen, ali pa jo povezujemo s kaznovanjem, ker te nekdo obsoja, ker ne upoštevaš zapovedi od zunaj. Ko pa imaš raziskovalnega duha, kot ga imam jaz, teh umetno ustvarjenih zunanjih zakonov ne sprejemaš kot resničnih; a ko je duša pripravljena, da sliši zakone odznotraj, življenje ne bo nikoli več isto.

Kaj se najvidneje spreminja?

Spreminja se, koga ali kaj je treba spoštovati, naj bo rožo v dvorišču ali pa otroka, ki se je zdaj rodil; ta ima toliko modrosti, da ti jo predaja brez besed, in če to zmoreš prejeti, dojameš vse skupaj veliko hitreje, veliko bolj neposredno, ne iz uma. Nikoli ne moreš toliko prebrati ali se kakor koli naučiti, zdaj gre vse čisto naravnost, veliko hitreje, bolj neposredno kot kar koli doslej. In to ne iz uma, samo odpreš srce. Kakav to omogoči tako nesebično in to izmenja z nami.

Kako pa se to odrazi na ljudeh?

Ljudje se enostavno prebudijo – ne jedo več mesa, ne prija jim več piti, kaditi – to se dogaja vedno pogosteje. Dobesedno čez noč – se kar zgodi. In to mladim pri dvajsetih, recimo. In to je tako pomembno za te, kako naj rečem, modrece – tu v Srbiji jih imamo kar veliko (smeh) – s tem krasnim egom, ki pravi: “Tu sem, da me spoštuješ.” Res, stvari se spreminjajo na bolje!

KSENIJA LEA RONAI

Rojena je v Rovinju, in kot pove med smehom, je prej plavala kot hodila. Res prava morska deklica. Čas počitnic ji je bil prelep in pravi, da je imela res srečo, ker ga je preživljala v takem čudovitem okolju, skupaj s sestro ter prepletena s kupom njej ljubih ljudi iz Hrvaške in Slovenije. Družina po mamini strani je židovskega porekla, tako da je Ksenija rasla s tremi religijami – pravoslavno, katoliško in židovsko.

Ne glede na versko okolje, ki je zaznamovalo vaš rod, se zdi, da bi zase še najlažje rekli, da ste budistka?

(Dolg premolk) Zelo hvaležna sem tej praksi budizma. A počutim se kot – človeško bitje. (Vzdih, nasmeh) Hvaležna sem vsaki duhovni praksi, vsaki molitvi, ki sem jo spoznala, saj vse priporočajo zelo podobne stvari in orodja so tudi povsod podobna. A to, kjer sem in kar sem … Sploh nimam občutka, kaj sem.

In kaj vas je pripeljalo v Beograd?

Vsi poznamo tisto fazo iz najstniških let, ko ti starši nekaj branijo, ti pa prav moraš narediti nekaj kontra, samo da jim rečeš: Ne, ne, ne! Ta kontrast, ki sem ga začutila, da ga v moje življenje vnaša Beograd, me je privlačil. Kontrast vsemu, kar sem poznala. Ko smo v času moje srednje šole živeli v Budimpešti, bi lahko izbirala za mesto svojega življenja še Miami ali Pariz, a nekaj mi je reklo, naj izberem Beograd. In sem res zadovoljna, saj sem to odločitev sprejela iz svoje notranjosti, povsem zavestno. Vsekakor je del moje narave pod neko senco vseh teh tradicij, ki sem jih dobila z rodom. A mislim, da se je takrat, leta 1996, s to odločitvijo zaključil nek ciklus.

Ste približno takrat postali mama? To oznako napišete kot prvo o sebi v knjigi.

(Širok nasmeh) Res je, moj starejši sin ima zdaj 26 let; David je izbral informacijsko tehnologijo, Lazar Leo pa ima 18 let in se je na srednji šoli usmeril v arhitekturo. Ja, biti mama, to je tako močno. Čisto predano sem bila v tej vlogi matere – ne pravim, da sem bila dobra ali slaba, a to je bil ves ta čas moj najudobnejši prostor. Doživela sem, kako je imeti dom – kot mama samohranilka sem imela srečo, da sem bila lahko doma. Velika sreča.

Sinova sodelujeta v Zdravo Ljubavi?

Mlajši sin mi poleti rad pomaga. Zelo bi mi bilo ljubo, če bosta prepoznala takšen odnos do življenja kot nekaj, v čemer bi rada ustvarjala tudi sama. Res bi mi bilo lepo.

BEOGRAD IN KAKAV & SADJE

Kako pa se družita veganstvo in Beograd?

Sama sem nehala jesti meso pri 14, 15 letih, čisto naravno je steklo. A v Beogradu sem potem dolgo časa zunaj lahko jedla samo dve vrsti solate – in pomfrit (se nasmehne). Seveda so me gledali kot čudaka. A zdaj ni več problemov s tem, verjetno je skozi vsa ta leta stekel nekakšen proces: ko ti kaj ponudijo, česar res ne ješ, rečeš – ne morem, hvala, ne želim. In pri tem ne užališ več gostitelja.

Kako so se začele te notranje odločitve?

Že kot najstnica sem nekako dojela, da je še kako pomembno, kako se pripravlja hrana. Vedno v lokalu prisluhnem natakarjem, kako se pogovarjajo, ali gre brez žaljenj, nezadovoljstev … Hrano pripravljajo raznorazni ljudje, in če sem kdaj jedla zunaj, ko sem bila mlajša, sem se najpogosteje vrnila domov s kamnom v želodcu. A nisem imela izbire oziroma sem jo imela – nisem več veliko jedla zunaj, pač pa sem začela pripravljati hrano sama zase.

Je bil že to neke vrste obred?

Zagotovo. Vedno, ko pripravljam hrano, pa čeprav sama zase, to naredim z veliko ljubeznijo in predanostjo. Pri tem ne mislim na čas, ki ga bom porabila; prižgem si svečko, zavrtim kakšno glasbo – res, naredim si pravi obred, da je vse skupaj čudovito. Ker sem dojela, da mi je veliko lepše, ko si sama pripravljam hrano, in da vem, kako je pripravljena, kot pa da jem kar nekaj kje zunaj. In ja, če iskreno odgovorim, kako so gledali name – v Beogradu sem bila res čudak. Mislim, da so se mi ljudje smejali. A to je bilo davno, pred 27 leti.

Kako se je Beograd spreminjal z vami?

Vse se je ujelo z vso to situacijo okoli pandemije. Ljudje so začeli več razmišljati o tem, kaj jedo in pijejo, bolj so začeli skrbeti zase. Nekateri so v tem času za krepitev zdravja prvič poskusili surovo, vegansko hrano, ki jo pripravljam. In številni ljudje so začeli presenečeno spoznavati, da je marsikaj pri meni zelo okusno. Tako se je odpiral nov prostor zavedanja, da je hrana lahko zdrava in da je v njej veliko ljubezni.

Ste bili odprti med pandemijo?

Seveda, vsak dan sem rada malo s strankami, da jim pripravim kakav, da stojim za pultom – to je bilo zame od začetka nekaj čisto novega! V času kovida, ko se je vse zapiralo, sem se postavila za ta svoj “blender”, mešalnik, s katerim pripravljam kakav, in sem bila – kako naj rečem – prav v resonanci z ljudmi. Strah jih je bilo, vsi smo bili zmedeni, nismo vedeli, kaj se dogaja. In sem dala vse od sebe, da vsakomur vsaj malo izboljšam dan, zdravje, počutje. Definitivno so prihajali ljudje k meni kot na neko posvečeno doživetje. Vem, da je bila ta moja sobica neka točka, ki je dejansko nudila podporo na dobesedno naraven način.

In kaj najraje jé Ksenija Lea?

Sveže sadje, to še najbolj – maline, borovnice, jagode, robide, ja, sladko jagodičje … Ravno berem neko Steinerjevo knjigo, ki opisuje, da celo rastline, pri katerih je treba za nabiranje več moči in dela, da jih povlečemo iz zemlje, čutijo bolečino. Seveda to ni takšna bolečina kakor pri uboju živali. Pri vsem tem jagodičju pa se ti vse skupaj prav ponuja – kot da so plodovi že nameščeni zate, da jih samo pobereš!

KORENINE

Vas je še kaj oblikovalo tako kot kakav?

Ko je okoli leta 2006 v moje življenje še bolj vstopila joga, so se zvrstile pomembne transformacije in odločitve, nisem se več kritizirala, kot sem se prej. Kako zelo pomembno je, da ne pozabimo, da si lahko oprostimo napake, zaradi katerih nam je bilo težko! Kaj vse sem delala prej sebi, s čustvi, s seksualnimi izbirami … potem pa sem sprejela svoje telo, ga zaobjela, vse te bolečine, osebne, družinske in kolektivne. Največji izziv je bil začeti delati na sebi in si potem v nekem trenutku reči, da si v redu.

Seveda dobivamo udarce in jih tudi zadajamo, taka je dinamika življenja. Ko pa se odločimo, da stopimo na pot resnice, se odprejo cela vesolja: kako biti blag in nežen do sebe, sočuten; to uravnoteži svet in na koncu ugotovimo, da je vse odvisno samo od tega, kako gledamo na vse skupaj.

Kaj se je najbolj spremenilo s prihodom joge v vaše življenje?

Končala sem dve šoli joge, eno v Zagrebu pri Žarku Andričeviću, učitelju budizma šole Chan, ter jogo Vidya pri Draganu Lončaru, čudovitem učitelju iz Beograda. Kadar se počutimo izpraznjeni, prav oguljeni, nas joga odpre za kodekse resnice in smo lahko do sebe zelo nežni. Z jogo sem na vse ravni svojega življenja vnesla drugačne kodekse in s tem so se zame začele res dobre spremembe. Vrnila me je v moje telo, v sedanji trenutek, najpomembnejši trenutek, kar jih imamo. In sem si mislila – to je to. Uspela sem umiriti to neskončno količino eksplozivnih misli. Potem pa …

Potem pa …?

Potem pa je prišla sveta medicina; odprla mi je nove, božanske uvide o sebi in svoji ženstveni naravi ter resnični avtentičnosti.

A če postavimo kakav ob bok drugim svetim rastlinam – saj je kot otroška nežnost v primerjavi z ajahuasko, na primer, ki je … nepredvidljiva, mogočna, velika Mama?

Res, ja (smeh), in na poti z njo je marsikaj tako intenzivno, da je samo za pogumne. A za moj duhovni potencial je bila primerna in ob pravem času. Če te pokliče, pač greš. In če greš po pravih korakih in z dobrim vodstvom – to je pri tej sveti rastlini ključnega pomena –, te lahko dobesedno pripelje do sebe. Je pa res, da se hitro zgodi, da ne moreš iti zlagoma, korak za korakom, pač pa te odnese kot z raketo. Zdaj vem, da je kakav veliko bolj primeren za mojo senzibilnost, prav spraševala sem se, ali je mogoče, da te podpre nekaj veliko bolj nežnega. In mladi, zanimivo, vedno bolj posegajo samo po nežnih pristopih.

Kje se to najbolj vidi?

Recimo res čudovit primer: Zdravo Ljubavi je lani prvič na Exitu stregel kakav! (Exit je, blago rečeno, živahen in priljubljen festival sodobne glasbe v Novem Sadu, op. a.) Užitek je bilo opazovati mlade, ki so odločeni, da sploh ne konzumirajo niti kapljice alkohola. Navdušeno so nam poročali, da so lahko s kakavom plesali vso noč. “Tako dobro se počutim, prisoten sem v umu in telesu, ne bežim od ničesar, nič ni, od česar bi želeli pobegniti,” so mi govorili. S kakavom in ob vsej tej glasbi se dvigne hormon sreče, ljubiš se in se radostiš, tvoj um ni zasenčen, po taki noči ti ni slabo, težko, ni glavobola. Vedno več mladih ljudi se neguje, namesto da bi se uničevali, očarana sem.

LJUBAV VODI

“Poznam ljudi, ki so z močjo molitve in hvaležnosti preobrazili še tako strupeno hrano in še tako onesnaženo vodo v bolj čisto vodo. Voda se namreč odziva na naša čustva.” To je maja 2020 v objavi na Instagramu izrekel Nole, Novak Đoković, v živo pred 446.000 gledalci. In kakšna je bila reakcija sveta? Đoku se je zmešalo. Odpeljalo se mu je. (Odlomek iz knjige Patricka Bessona, ĐOKOVIĆ: ZAVRAČAM, prevedla Jaša Pipan, Založba Chiara, 2023)

V kako različnih krogih se gibljemo, kajne? Zdaj, prav v tem obdobju, je tako zelo pomembno, da se obkrožimo z ljudmi, ki nas imajo radi, nas podpirajo – takšne, kot smo; ni več časa za “fajt”, za borbe, dokazovanje (se zamisli Ksenija, ki zdaj govori ognjevito, povsem v drugem duhu). Sama sem se na delu in v zasebnem življenju obdala z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot jaz. Nimamo ne časa ne energije, da bi se v nekaj prepričevali s praznimi debatami. Ne. Prav nimamo več časa! Posveti se sebi, svoji resnici, živi jo; če se nekdo spoji s tvojo vibracijo, dobrodošel. Tako se zdaj prepoznavamo, smo vključevalni, si izmenjujemo najboljše. Seveda so v nas še dvomi, a če živiš tako, obkrožen z ljudmi, ki te podpirajo in ti njih, če ljubite skupaj, se še tisti dvom, ki je prežal nekje iz kota, porazgubi – se vse preobrazi v podporo, ljubezen in hvaležnost.

(Poleg knjige Sintropije Andreja Detele Ksenija za mojim hrbtom opazi Sporočilo vode Masaruja Emota ter knjigo Vede Austin, The Secret Intelligence of Water: Macroscopic Evidence of Water Responding to Human Consciousness.)

Ti veš, da je vse to že znanstveno, s potrjenimi eksperimenti dokazano, da besede in namere dejansko dvigujejo vibracije (navrže Ksenija ognjevito).

Dejansko je vsa odgovornost na nas, kajne?

Seveda, in ali ni to pravzaprav opogumljajoče in hkrati zastrašujoče, če se zavedamo, da imamo moč energizirati, poživiti našo hrano in pijačo? Vse je v naših rokah. In že besede, kot so hvala ti, ljubim te, ki jih izrečemo ljudem, bitjem ali stvarem, torej tudi hrani in vodi, v istem hipu dvignejo vibracijo v nas in okoli nas.

Kako vas je “poklicala” voda?

Leta 2017 sem imela performans LJUBAV VODI, spet na 25. december. Sem rak-riba z luno v ribah, moj element je voda. Zelo sem povezana z njo, tako kot je vsak s svojim elementom; ženska sem, rojena na morju, moja čustva dobesedno okrepijo vodo v telesu. Voda je res živa in se odziva na naša čustva, besede; navsezadnje je v nas 80 odstotkov vode. Torej je že iz tega jasno, da vibracije okoli nas in v nas regulirajo tudi to vodo v našem telesu.

Za svoje čim bolj polno delovanje, polni potencial, sem globoko povezana z vodo.

Ravno danes sem našla na hribu, kjer sem bila nazadnje v otroštvu, skrit izvir!

Ko se poveže vse skupaj z otroštvom, je spektakularno. In pred leti sem se tudi sama še bolj povezala z izvirsko vodo. Tako da – če prav pomislim, so meni najpomembnejši okusi kakava, sadja in zelenjave, ne, najbolj sadja, in vode. Živa voda je res takšen blagoslov (ura je 11.11 na gregorjevo, ko tole zapišem; op. a.) in mi lahko uživamo v njem!

Vse najboljše stvari v življenju so pravzaprav brezplačne in brez njih dobesedno ne moremo: sonce, voda, zrak, zemlja – no, to so malo okupirali.

In ravno o teh malih velikih obredih so recepti v knjigi Moja kuhinja.

Vsi moji recepti so vedno nastajali povsem naravno, brez vsakega kompliciranja. Samo pomislite: na soncu postojmo samo za pet minut na dan, si umirimo misli, zavestno, in čas steče drugače. Postanemo zavestni, ne pa da samo drvimo skozi dan in ga oddelamo kot še en program. Samo dovolimo soncu, da ta njegova visoka vibracija prodre v vsako našo celico. In vodi, da jo vzdržuje.

Kaj pa recepti, ki polnijo sočne krožnike na vaši mizi?

Spet, čim bolj preprosto: ker sem videla, da meni take jedi dobro denejo, sem z veseljem podprla s tako hrano tudi druge. In to je vse, kar potrebujemo: čim enostavnejše življenje, nehajmo si sami postavljati pričakovanja! Ni nam treba pogledati še ne vem koliko podkastov, da bomo prvi, zanimivi, posebni. Prizadevam si za preprostost življenja in tako odpadejo vsa bremena, vse, kar nam je odveč. Vedno sem zagovarjala, da mora biti hrana enostavna – kot vdih in izdih; zato je v njej čim manj začimb, da se čuti vrhunski okus sestavin. Ko “vibrantni” hrani in pijači dodaš še fleksibilno telo, je bivanje res užitek. Če povzamem – meni je najpomembnejša začimba ŽIVLJENJSKA MAGIJA RADOSTI.

Spraševala: Tadeja Laniakea, 6. Element; Fotografije: #Zdravoljubavi