Obstaja upanje, da nas bo trenutna pandemija streznila in obrnila v pravo smer

Bolečina in trpljenje širita obzorja duha in ravnanja ter upiranje nesmislom.

Obstaja upanje, da nas bo trenutna pandemija streznila in obrnila v pravo smer (foto: pexels) pexels
31. 3. 2021

Zdi se, da svetovna pandemija ni le zdravstvena kriza, temveč tudi svojevrstna revolucija, ki zahteva evolucijo – spremembe na vseh področjih, če človeštvo ne želi ugonobiti samega sebe in planeta, njegove narave in njegovih življenjskih virov.

Ljudje smo malce čudna bitja. Običajno moramo pasti povsem na dno, v globoke krize, na preživetvene robove, da bi končno doumeli, kaj delamo narobe in kaj bi vendar bilo dobro spremeniti. V krizah razširimo zavedanje, z novimi (višjimi, širšimi) duhovnimi odtenki pa obogatimo prav vse. Z večjim sočutjem nenadoma zmoremo pregnati lastno brezčutje. Ko zaznamo na sebi bolečino težav in brezčutja, se pričnemo obračati v sočutnejša in ljubeznivejša ravnanja. Tako to gre. Zato obstaja upanje, da nas bo trenutna pandemija spreobrnila, streznila in obrnila v pravo smer. V življenja vredno.

Seveda pa to ne pomeni, da se povsem strinjamo z vsemi trenutnimi in tudi nesmiselnimi ukrepi, ki nas vse uničujejo − kot npr. tisti, da zaradi karantene tehnične robe ni mogoče kupiti v trgovinah. Evolucijski procesi vedno potekajo skozi (navidezne?) spore in bitke raznih vrst, ki pa so pravzaprav le vzvodi za globlje premisleke in potrebno spreminjanje. Pozabili smo sicer tenko poslušati, kot bi rekli pred nami živeči.

Mlade V ŠOLSKEM SISTEMU, natrpanem z vse večjimi količinami neživljenjskih podatkov, kar jim krati svobodo in otežuje duhovno zorenje ter jih odvrača od ponotranjenih iskanj svojih zmožnosti in življenjskih poti, nihče ni naučil razumeti zakonitosti življenja. Sicer pa: le kako bi kdo lahko kaj takega storil v šolskih sistemih, saj jih še učitelji in profesorji ne poznajo.

Nihče torej otrok in mladostnikov ni naučil poslušati − ne sebe, ne drugih, ne povsem drugačnih niti drugačnega, kaj šele utripanja narave. Potem pa se čudimo, da so postali čustveni invalidi in nasilneži. Na žalost bodo še zlasti otroci in mladostniki zaradi trenutnega kratenja naravnih pravic po gibanju, druženju, samoizražanju − in to brez mask, ki se zdijo kot nagobčniki, ki želijo vse, kar se da, utišati v njihovi izraznosti ter onemogočajo tudi terapevtsko prepevanje − do konca svojega življenja čutili posledice trenutnih časov in kriz, v katerih je obilo rušilnih napačnih zapovedi in ravnanj (in bolj zaradi reševanja bolnišničnih kapacitet).

Strahovi za življenje in preživetje bodo ostali trajno odtisnjeni v njihovih dušah, če ne bodo posegli po kakšni učinkoviti tehniki za čustveno-miselno razbremenjevanje; samo pogovor o težavah bo mnogo premalo! Kratenje osebne svobode sodi namreč v težko mučenje. Izmučeni pa, ko imajo vsega dovolj, se običajno uprejo − tako ali drugače. Tak upor bo naraven in nagonski.

Namesto da upornike, še zlasti mlade, brezčutno črtimo, kot da so predmeti in veliki kriminalci, bi jim veljalo predvsem prisluhniti, zakaj je tako! Tudi natrpanost učnih vsebin v šolskih programih v času kriz lahko napravi nepopravljivo škodo. Vsi − tudi odrasli in otroci ter mladi − bi zaradi vse pogostejših depresivnih stanj morali imeti vsak dan dovolj časa za sproščanje samega sebe. Pa tudi za igro ter bivanje v naravi. Narava namreč utripa v harmoniji. Ko smo v njenih rokah, se uglašujemo z njenimi sozvočji in se preurejamo. Postanemo dobro zveneči ali uglašeni.

Je že res, da nagonsko upiranje ne opravičuje nasilnih dejanj, vendar so dokaj jasno zrcalo dogajanj v človeških dušah in v družbi. So ogledalo vsesplošnega razkulturjenja, razduhovljenja, natrpanosti z vsem mogočim, samo z urejajočimi esencami življenja premalo ali pa sploh ne. Kljub temu mislim, da se tehtnica z dobrinami in etičnostjo tistih, ki se poglabljajo v duhovne sfere življenja, vse bolj nevarno preveša na tisto stran, ki bi lahko s pomočjo pronicljivega duha zmogla vzpostaviti boljše in življenja zares vredno. Lahko se prevesi v mir in blagostanje ter zdravje, kar je naravna in osebna pravica vseh.

dr. Mira Omerzel Mirit

Celoten članek lahko preberete v tiskani Sensi december/januar 2020.