Naše partnerske odnose močno oblikujejo vzorci, ki izvirajo iz otroštva, še posebej odnosi z našimi starši.
Vpliv nezavednega: otroštvo kot temelj za odnose
Psihologi ugotavljajo, da pritožbe o partnerju pogosto niso le komentarji na trenutno situacijo, temveč nezavedni odmev izkušenj, ki smo jih doživeli v odnosu z očetom ali mamo. Na ta način lahko naš partner postane simbol, na katerega projiciramo neizrečena čustva, ki bi jih morali nasloviti na svoje starše.
Naša psiha deluje tako, da nezavedno išče načine za razreševanje nerazrešenih občutkov iz preteklosti. Če so bila v otroštvu naša čustva prezrta, če nismo imeli prostora za izražanje ali če smo morali za ljubezen staršev pogosto izpolnjevati visoka pričakovanja, te občutke nezavedno prenesemo v odrasle odnose.
Partner postane ogledalo, ki nezavedno odseva našo potrebo po tem, da bi se čutili slišane, sprejete in ljubljene – pogosto na način, ki ga nismo prejeli od staršev. Čeprav je ta proces naraven, lahko vodi v konflikte, saj partner pogosto ni zmožen ali niti odgovoren za razreševanje naših preteklih ran.
- Preberite si še: S tem, ko starša poskrbita za svoj partnerski odnos, močno razbremenita svoje otroke
Težav v vajinem odnosu ne boste rešili, če si jih najprej ne priznate.
Izražanje čustev partnerju namesto staršem
Ko se pritožujemo nad partnerjem, dejansko pogosto izražamo čustva, ki bi jih morali nasloviti na starša:
- Občutek zapuščenosti ali ignoriranja: Če nas je starš zanemarjal ali ni bil čustveno dostopen, lahko enako čutimo v trenutkih, ko je partner preveč zaposlen ali se ne odzove na naš način.
- Preveč strog nadzor ali kritičnost: Če smo kot otroci občutili, da nas starš nenehno ocenjuje ali omejuje, se lahko podobno pritožujemo nad partnerjevo »kritičnostjo«, četudi je ta minimalna.
- Neizpolnjene potrebe po potrditvi: Če kot otroci nismo prejeli pohvale in občutka vrednosti, lahko iščemo nenehno potrditev pri partnerju in se pritožujemo, ko te ne dobimo.
Kako prepoznati in preseči vzorce
Zavedanje teh nezavednih procesov je prvi korak k razreševanju konfliktov. Ko ugotovimo, da določena frustracija ni neposredno povezana s partnerjem, temveč z neizpolnjenimi otroškimi potrebami, lahko:
- Raziskujemo svoje občutke: Katere situacije v otroštvu so povzročile podobne občutke?
- Priznamo partnerju svoja čustva: Namesto pritožb izrazimo svoje resnične potrebe, npr. »Čutim se prezrtega in želim več tvoje pozornosti, ker mi to pomeni varnost.«
- Poiščemo notranje vire potrditve: Namesto da pričakujemo, da bo partner »popravil« našo preteklost, se naučimo čustveno poskrbeti zase.
- Razmislimo o terapevtski podpori: Terapevtski proces nam lahko pomaga razumeti, kako naša preteklost vpliva na sedanjost, in nas nauči zdravih načinov izražanja.
Partnerski odnos kot priložnost za rast
Čeprav se lahko zdi frustrirajoče, da naš odnos z otroštvom tako močno vpliva na partnerstvo, je to hkrati priložnost za osebno rast. Partnerski odnosi nam omogočajo, da ozavestimo svoje rane, spoznamo svoje potrebe in se naučimo, kako jih izražati na zdrav način.
Ko razumemo, da naš partner ni naš starš, ampak enakovreden sopotnik, lahko izstopimo iz nezavednih vzorcev in gradimo bolj zadovoljujoč in ljubeč odnos.
