Pogosto naredimo kaj narobe ali smo krivični do koga, ki nam je drag. Še huje je, če dojamemo, da smo storili v preteklost kaj nepopravljivega in hudega, pa za to nismo niti vedeli. Toda če želimo kaj popraviti, moramo odložiti krivdo.
Staršem se lahko zgodi, da po mnogih letih ali celo desetletjih ugotovijo, da so s svojim ravnanjem povzročili sinu ali hčeri veliko bolečino in preusmerili njun razvoj v napačno smer, zdaj pa morajo otroci s težavo iskati pot do duševnega zdravja.
Rešitev je v olajšanju
Ozavestiti storjeno krivico je boleč proces, kajti storjenega ne moremo spremeniti. Prav zato je kruto sebi očitati tisto, kar je nespremenljivo. Bolečina spoznanja prinaša dobre sadove le v primeru, da je minljiva. Če traja samo toliko časa, da nam pomaga odkriti resnico, je občutek žalosti koristen, tako kot luč, ki razsvetli prostor in omogoči razgled nad dogajanjem. Ko do dna razumemo povzročeno bolečino in razloge, je to dovolj. Tisto prizorišče je treba zapustiti, da lahko zaživimo drugače, in le tako lahko pride čas za ljubezen.
Boleči trenutek sicer moramo srečati in v njem je skoraj nujno začutiti povzročeno bolečino, toda končal naj bi se takoj, ko je opravil svojo nalogo. Odnosa do sebe, zaradi katerega smo nekoč poškodovali tako sebe kot drugega, je namreč potrebno ozdraviti. Če nadaljujemo z nerazumevanjem do sebe in z obsojanjem, bomo spet povzročali trpljenje, pa naj si še tako želimo, da bi se to ne dogajalo več.
Skratka, v samoočitanju in pekočem kesanju ni ničesar dobrega za razvoj. Mučenje ne izboljša človeka, to vemo. Zato je tudi mučenje sebe samo krutost brez moralne vrednosti. Ne daje nam moči za ustvarjalno popravljanje storjene škode. V nas ne osvobodi ljubezni.
Občutek krivde in ljubezen sta neuskladljiva: če vlada eden, drugi izgine. Prava ljubezen je sijoča, močna, razumevajoča do vsega, kar je v nas.
Zato nas nagovarja v ljubečem jeziku
Obžalovanje brez krivde
Poglejmo primer.
Hči ali sin imata resne težave in mati ve, da je to odvisno od divjega in dolgoletnega prepiranja s partnerjem ali pa od zamolčane napetosti ali katerekoli družinske stiske, ki je tega otroka premočno prizadela.
Ko razumemo svojo odgovornost, je čas za razbremenilni samogovor, ki vzpostavi nov, zdravi odnos (očetje si ga lahko priredijo, saj velja prav isto):
»Žal mi je, otrok moj, za tvoje bolečine. Obžalujem vse, česar nisem znala in zmogla. Prikrajšala sem te za srečo in mir, sebe pa za topel stik s teboj in za občutek, da sem zate dobra in ljubeča mama. Če moreš, odpusti. Zdaj je največ odvisno od tebe, od tega, kar želiš narediti zase kot odrasel človek. Na to ne želim vplivati, to so tvoje odločitve. Če pa želiš, lahko o tem govoriva. Poslušala bom vse, kar želiš izraziti, čeprav se morda z marsičem ne bom strinjala. Na to lahko vedno računaš.
Kar se mene tiče, ne želim več obžalovati hudega, ki je bilo storjeno, ker ti s tem ne dam ničesar zdravilnega. Raje ti dajem dobro, ki ga čutim: veselje, da te imam, hvaležnost, da si, vero vate, željo, da bi od mene dobil danes nekaj pristnega in čistega. Danes je čas za ljubezen in samo to želim čutiti do tebe, ljubezen brez pogojev, a tudi brez ponižanosti pred teboj. Želim te ljubiti v svojem polnem dostojanstvu in v spoštovanju tvoje samostojnosti in odgovornosti za življenje. Danes nisem odgovorna za tvoje življenje, ampak le za svoje, v sebi pa nosim veliko ljubezen do tebe in ti jo izkazujem na vse načine, ki jih lahko ustvarjalno in svobodno najdem.«
S tem si pridemo na jasno, da se pred odraslim otrokom ni potrebno poniževati, pa naj so bile naša napake še tako hude. Samo ponudimo, kar danes zmoremo, in gojimo ljubezen brez skrbi, teže in trnja. Ni rečeno, da lahko odrasli otroci to takoj sprejmejo, glavno je, da mi najdemo svoj mir in pravo obliko za svojo zrelo ljubezen.
Skrb ni ljubezen, je samo tavanje v risu strahu, nemoči in samoočitanja. Naredi nas slepe in razbolele, zato tudi nimamo moči, da bi videli vse dobro v svojem otroku in sebi. Vse nove možnosti za odnos nam postanejo nevidne in nedostopne.
Zato vedno, ko nas razžirajo očitki in skrb, pomislimo: ne rešuje nas kesanje, ne rešuje nas bolečina, rešuje nas goreči dotik ljubezni.