Odpuščanje pogosto razumemo kot nekaj plemenitega in zdravilnega. Toda kaj se zgodi, če nekomu izrečemo "odpuščam ti", medtem ko v sebi še vedno čutimo jezo, bolečino ali razočaranje? Ruski psihiater in psihoterapevt Mihail Litvak je opozarjal prav na razliko med odpuščanjem, ki ga izrečemo, in tistim, ki ga zares občutimo.
Mihail Litvak (1938–2020) je bil ruski psihiater, psihoterapevt in kandidat medicinskih znanosti, ki je velik del svoje poklicne poti posvetil psihiatriji in psihoterapiji. Od leta 1967 je deloval kot psihiater na Rostovski državni medicinski univerzi, pozneje pa je tam tudi poučeval. Širši javnosti je postal znan predvsem kot avtor številnih knjig o praktični psihologiji, odnosih, komunikaciji in osebni rasti.
Ena njegovih misli o odpuščanju se glasi:
"Ne odpuščajte na glas, če niste odpustili v srcu. V nasprotnem primeru boste tudi sami postali hinavec."
Izreči "odpuščam ti" še ne pomeni, da smo odpustili
Včasih zgolj navidezno odpustimo, ker si tako želimo končati konflikt, ohraniti odnos ali preprosto verjamemo, da bi kot "dober človek" morali odpustiti. Navzven lahko tako rečemo, da je vse v redu, znotraj nas pa hočemo ali ne ostanejo jeza, zamera, žalost ali občutek izdaje. Prav na to opozarja Litvakova misel. Besede same po sebi še ne pomenijo, da se je nekaj spremenilo tudi v naši notranjosti.
Resnično odpuščanje namreč ni stavek, ki ga izrečemo drugemu človeku. Je proces, ki lahko zahteva kar nekaj časa.
Odpuščanje ne pomeni zanikanja tega, kar se je zgodilo
Ob odpuščanju se pogosto pojavi še ena zmota: prepričanje, da moramo dejanje druge osebe zmanjšati, opravičiti ali se pretvarjati, da nas ni prizadelo. Toda človek lahko prizna, da mu je nekdo storil nekaj bolečega, in si hkrati želi, da ga ta izkušnja nekoč ne bi več obremenjevala.
Odpustiti nekomu tudi ne pomeni nujno, da mu moramo ponovno zaupati, ga spustiti nazaj v svoje življenje ali mu dovoliti, da z nami ponovno ravna na enak način. Odpuščanje in postavljanje meja se ne izključujeta.
Včasih potrebujemo čas, preden smo pripravljeni odpustiti
Po boleči izkušnji se lahko pojavi pritisk, da bi morali čim prej "iti naprej". Toda če preskočimo lastno jezo, žalost ali razočaranje in si zapovedujemo, da smo že odpustili, občutki zaradi tega ne izginejo. Veliko bolj iskreno je priznati, da še nismo tam. Morda razumemo, zakaj je nekdo ravnal tako, kot je. Morda si želimo, da bi mu nekoč lahko odpustili. Toda to še ne pomeni, da smo pripravljeni reči, da je vse za nami. S tem ni nič narobe.
Litvakova misel nas tako ne spodbuja, naj nikoli ne odpustimo. Ravno nasprotno – opozarja, da ima odpuščanje smisel predvsem takrat, ko je iskreno.
Ni nam treba na glas izgovoriti "odpuščam ti", samo zato, ker se to od nas pričakuje. Prav tako ni treba hiteti do točke, na kateri bolečina še ni predelana. Včasih je prvi korak preprosto priznanje: "To, kar se je zgodilo, me je prizadelo in še nisem pripravljen/a odpustiti."
Ko si dovolimo biti iskreni glede tega, kar čutimo, lahko odpuščanje postane nekaj več kot le beseda. Odpuščanje namreč nima velike vrednosti, če ga izrečemo zaradi drugega človeka, medtem ko sami pri sebi še vedno nosimo povsem drugačno zgodbo.
