Mnogi odrasli niso nikoli nehali biti dojenčki. Morda imamo že 60 let, a včasih nas lahko zajamejo občutki popolne nebogljenosti. Ta drža je zelo pogosta, a tudi zelo neozaveščena. Večinoma pa vsi pademo v to stanje v posebno kritičnih trenutkih. Veliko lahko storimo, da ne bo več tako. Na koncu članka je še nekaj misli o telesu v psihoterapiji.
To stanje ima vsaj tri glavne značilnosti: nerazločnost čustvovanja, močne telesne simptome ter občutek, da smo v odnosih nemočni in vedno izigrani. Neobvladljiv psihofizični vrtinec izklopi zavest ter nas vrže na hrbet, v položaj novorojenega, nebogljenega bitja.
Nerazločnost čustvovanja
Poglejmo, kako deluje nerazločnost čustvovanja. Premetava nas kaotična zmes žalosti, napetosti, besa, razočaranja, odpora, nemoči, gnusa, strahu ... Nihanje je zelo močno, obenem pa se krogotok ponavlja kot ujetost v nasprotja. Vsako čustvo se požene v svoje nasprotje ...in se potem vrne spet nazaj. Tudi če se izrazimo, nam nič ne pomaga: lahko povemo, kar mislimo, lahko napišemo pismo, a v nobenem posameznem čustvu ne moremo ostati dalj časa: res smo potrti .... a tudi besni. Počutimo se slabe, nevredne spoštovanja ... a obenem tudi divje, da si je drugi dovolil z nami ravnati poniževalno. (To pomeni, da se ne počutimo zares vredne obsojanja, drugače bi obmolknili in se kesali.) Počutimo se krive ... a obenem je tudi drugi nesramen in kriv. Prekipevamo od zamere in vzvišenosti ... a obenem tudi od sramu. Do drugega smo napadalni ... a tudi do sebe. Drugega besno odklanjamo in odganjamo ... obenem pa divje upamo, da se vrne. Hočemo eno ... in nasprotno.
Očitno je, da ni nobene meje: vsa čustva se prelivajo med seboj, pa tudi med menoj in drugim. Vse je zabrisano. V tem stanju se z drugimi ne moremo odraslo pogovarjati, ne delujemo odgovorno, ker nismo pri polni zavesti. Padli smo v zibelko, čutimo in delujemo skoraj kot dojenček.
Telesna slika
Nerazločnost čustvovanja ima tudi svojo nevrofiziološko osnovo in sloni na odgovarjajoči čutnosti.
Dojenček še leži na hrbtu in se ne zna obrniti sam, ročice in nožice migljajo in grabijo, brcajo ali trzajo, a otrokovo telo deluje mimo njegove volje, gibi niso zavestni. Novorojenček nejasno lokalizira mesta na telesu, ki jih čuti, pa naj bo bolečina še tako huda: trpljenje bo vedno doživljal celostno, ne zna ga umestiti in omejiti, kot to storimo odrasli. V hudem psihičnem trpljenju tudi odrasli dobimo občutek, da nas vse boli ... vse telo postane trpeče, tako kot pri dojenčku. Ker otrok svoje bolečine ne lokalizira dovolj natančno in gibov ne obvlada, je tudi nemočen.
Dojenček ne zna umakniti ročice, če ga kaj rani, videli bomo le, da celo telo nemočno trza. Priklenjenost v hrbtno lego je izraz bivanjske nemoči, ne le fizične nebogljenosti. Sam ne more ničesar storiti za svoje življenje, to je pač dejstvo. Samo dvoje zna: jokati, torej tožiti in zahtevati, in jesti. Naročje in sesanje sta edini užitek, ki prežene vse hudo, a za to je potrebna navzočnost (doječe) matere. S tem tudi razumemo, da pomeni pri odraslem drža dojenčka iskanje matere, ki vse reši ... ali pa obupan bes nad materjo, ki noče vsega rešiti.
Nemoč pred drugim, ki bi lahko vse rešil, pa noče
V opisani drži doživljamo, da imajo pomembni drugi (včasih pa kar vsi ljudje) veliko moč nad našim občutenjem sebe. Čustva so nerazločno premešana in zelo močna: jeza, strah, bolečina, upanje, oboževanje in sovražnost ... Pomembni drugi s svojim odnosom do nas sproži prave viharje občutkov in mi nemočno doživljamo, da lahko po mili volji razburka naše čustvovanje. Drugi je nekaj storil, da se slabo počutim!
Če dobra navzočnost izgine, postanem v hipu ničla, če se pojavi, se svet razjasni, vse je obsijano in jaz se počutim čudovitega ... To nihanje je seveda zelo mučno, saj v njem nikoli nismo na varnem: trenutki sladkosti imajo vedno svoj drugi pol, kot je bilo opisano pri nerazločnosti čustvovanja.
Zakaj so odnosi (ne)odraslih vedno tesnobni? Ker se navežejo na druge, ki čustvujejo podobno (in sprožijo boleče odnose medsebojne odvisnosti), ali pa se drugi od njih oddaljujejo, ko začutijo njihovo težnjo po odvisnosti. V obeh primerih so vedno na prepihu.
V ta vzorec sodi tudi zavračanje olajšanja. Nase se ne obračajo kot na tistega, ki zna pomagati, ampak kot na tistega, ki se boji, trpi, jezi ... a nima sredstev. Drugi naj pride in stori, kar je treba! To posebno stanje lažje razumemo, če pomislimo, da dojenčka lahko potolaži le mati oziroma ljubljeni varuh.
Poglejmo, kaj se dogaja otroku, ki predolgo joka od lakote ali zapuščenosti: vemo, da se ne zna in ne more sam pomiriti. Če mu hočemo omogočiti olajšanje in ga nahraniti, ne sme biti preveč vznemirjen, drugače ne bo mogel jesti. Z drugo besedo to pomeni, da na določeni stopnji razdivjanega pomanjkanja otrok ne more več užiti olajšanja, ker se ne more več pomiriti. Morda lahko le še izčrpan pade v spanec. Če se to ponavlja, se njegova sposobnost, da v stiski naravno, nagonsko išče užitek in predvideva olajšanje, ne razvije.
Nekaj podobnega doživljajo ljudje, ki so iz sebe, ker so doživeli »padec v otroštvo«. Doživeli so zapustitev, odklon, hud spor, izgubo pomembne osebe, hud poraz: kljub temu, da ne najdejo miru, ne spijo in se ne morejo potolažiti, zamerijo ali kar pobesnijo, če jim predlagamo terapijo. Ne iščejo olajšanja in ga celo odklanjajo. Vrtinec, ki jih je zajel, poganjajo naprej tudi sami, kot bi ne mogli in ne znali izstopiti iz divjanja čustev.
»Če nimam tega, kar zahtevam, potem nočem tudi ničesar drugega!« ... Tako bi lahko povzeli to predstavo. Ujeti v tej vlogi postanemo destruktivni in naše samospoštovanje strmo pada.
Medtem ko otrok nima možnosti, da bi vstal in kaj storil zase, odrasli to lahko storimo ... a v občutenju sebe kot dojenčka čutimo, da to ni mogoče. Obnašamo se, kot da nimamo ne rok ne nog, kot da je vse odvisno od drugega ali od okoliščin. Ne iščemo užitka, ki ga naše odraslo telo v resnici lahko poišče, najde, zmore. Pot med čustvi, zavestjo in telesom je zaprta. Morda se znamo samo še napiti, najesti ... in izčrpano pasti v spanec, v edino olajšanje, ki se nam zdi dostopno.
Kaj storiti?
Če se nam to pogosto dogaja (ali redno ob čisto določenih dogodkih), je dobro priznati, da potrebujemo pomoč. Naša naloga in odgovornost je, da to prepoznamo, a za reševanje stiske je bolje, da imamo ob sebi dobrega psihoterapevta. Zakaj? Kljub svoji navidezni odraslosti nismo prerasli svojega najzgodnejšega otroštva in zato tudi ne moremo sami sebe naučiti nečesa, kar ni bilo naučeno, ko je bil čas za to. Naše dozorevanje bi bilo moralo potekati skozi telo in bi moralo poenotiti naše občutke in zavest. Telo dojenčka sicer memorizira občutek, a ga ne vnese v področja možganske skorje, na katerih si predstavljamo svoje telo in povezujemo občutke in voljo, ker še niso aktivna. Telo je ohrani svoj spomin, toda teh spominov se zavest ni naučila spremljati, upravljati, tolažiti in uslišati. Na svoje nezavedno telo ne moremo delovati sami ... ker dojenček ne more pomagati dojenčku.
Psihoterapija telesa ali besed?
Psihoterapija naj bi vpletla tudi telo, a ne samo telesa. Problem terapij, ki so zgolj neverbalne (neme) je v tem, da občutku ne pomagajo preiti v zavest in v besedo. To pa je za avtonomijo bistveno: znati povedati sebi ali drugim, kaj resnično čutim, je osnova neodvisnosti, preverjanja odnosov ter komunikacije.
Telo je sedež zavesti, a še ni zavest. Ozaveščeno telo zahteva dolg proces psihičnega rojevanja. Prav tako pa je tudi res, da zavest o telesu, beseda o telesnih občutkih še ni občutek. Zato zgolj verbalne terapije ne morejo pomagati telesu, ki je ostalo v zibelki, da preide v občutke hoje, uživanja in samostojnosti.
Telo naj bi našlo svoje občutke in našlo pot v drugačne, nove gibe, ki osvobajajo dojenčka, ga spremljajo v rast in mu pomagajo, da se dvigne iz hrbtne lege, se začne valiti, kobacati in nazadnje hoditi ...
Dokler smo dojenčki, vidimo le stene svoje zibelke. Odrasli dojenčki živijo med štirimi stenami svojega malega sveta, svoje bele nesreče ... obdaja pa jih neznano razkošje velikega sveta, v katerega niso nikoli stopili.
Dojenčka v sebi lahko potolažimo, če njegovo nebogljenost prepoznamo in smo pripravljeni kaj storiti zanj. S tem nehamo poverjati domačim, prijateljem in dežurnim likom nalogo, naj poskrbijo za našo pravico do uživanja življenja.
Le sami se lahko odločimo, da se predamo svojemu odraščanju. Šele potem bomo znali samostojno in z užitkom zajeti iz vsega, kar je zdaj in tu dosegljivo za naše odrasle roke, noge ... in srce.
Poglejte si še:
- Vsi otroci si želijo biti vredni
- Veš, vsak mora sam poskrbeti za svojo dušo! (kaj me je naučilo raziskovanje prednikov)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
