Ko se odrasli otroci oddaljijo od svojih staršev, je to ena najbolj bolečih družinskih izkušenj. Mnogi starši takšno spremembo doživljajo kot nehvaležnost, hladnost ali nenadno izgubo bližine. Odrasli otroci pa pogosto povedo, da je bila določena distanca edini način, da zaščitijo svoj notranji mir.
Čeprav številni starši verjamejo, da so za svoje otroke naredili vse, kar so lahko, otroci včasih doživljajo drugače. Morda jim nikoli ni ničesar manjkalo v materialnem smislu, vendar so pogrešali čustveno bližino, občutek slišanosti ali sprejetosti.
Za prekinjenim ali redkejšim stikom običajno ne stoji en sam dogodek. Pogosteje gre za posledico let nerazrešenih razočaranj, nesporazumov, potlačenih čustev in potrebe odraslega otroka, da končno postavi zdrave meje.
To še ne pomeni, da je ljubezen izginila. Pogosto pomeni le, da v odnosu obstajajo težave, ki nikoli niso bile zares naslovljene.
1. Nerazrešene rane iz otroštva lahko pustijo dolgoročne posledice
Način, kako smo odraščali, pomembno vpliva na naše odnose tudi v odraslosti. Stalna kritika, razvrednotenje, čustveno zanemarjanje, pomanjkanje podpore ali občutek, da otrok nikoli ni dovolj dober, lahko pustijo globoke sledi.
Ko odrastejo, se nekateri otroci od staršev oddaljijo ne zato, ker jih ne bi imeli radi, ampak zato, ker želijo zaščititi sebe pred občutki bolečine, ki jih nosijo že vrsto let.
Psihologi pogosto slišijo stavek: "Takrat so vse tako vzgajali. Meni ni nič manjkalo."
Toda dejstvo, da je bil določen vzgojni vzorec nekoč običajen, še ne pomeni, da ni pustil posledic. Mnogi današnji starši so tudi sami odraščali v družinah, kjer je bilo več poudarka na materialni preskrbljenosti kot na čustveni bližini. Ljubezen so zato pogosto izražali tako, da so otroku zagotovili hrano, oblačila, šolanje in varnost.
Toda otrok poleg tega potrebuje še nekaj drugega: občutek, da je slišan, razumljen, sprejet in pomemben. Če tega ni, lahko občutek čustvene osamljenosti ostane prisoten tudi v odraslosti.
2. Odrasel otrok želi živeti svoje življenje
Eden najpogostejših razlogov za oddaljevanje je povsem naraven razvoj.
Odraščanje pomeni, da želi človek sam sprejemati odločitve o partnerju, poklicni poti, kraju bivanja, financah in vzgoji svojih otrok.
Težava nastane, ko starši težko sprejmejo, da njihov otrok ni več otrok. Če še naprej nadzorujejo njegove odločitve, dajejo neželene nasvete, kritizirajo njegove izbire ali pričakujejo poslušnost, se lahko odrasli otrok začne umikati, da bi zaščitil svojo samostojnost.
3. Postavljanje meja ne pomeni zavračanja
Psihologi poudarjajo, da postavljanje meja ni enako prekinitvi ljubezni. Prav nasprotno – zdrave meje pogosto omogočijo bolj kakovosten odnos. Odrasel otrok se mora naučiti ločiti med pričakovanji drugih in svojimi lastnimi potrebami, željami ter vrednotami.
To pogosto pomeni tudi izstop iz starih družinskih vlog, kot so:
- »priden otrok, ki nikoli ne ugovarja«,
- »rešitelj družine«,
- »tisti, ki je vedno za vse kriv«.
Če starši te spremembe ne sprejmejo, lahko otrok izbere distanco kot način, da končno zaživi svoje življenje.
4. Tudi drobne kritike lahko sčasoma ustvarijo veliko razdaljo
Veliko odraslih otrok ne prekine stikov zaradi enega velikega prepira. Pogosteje se oddaljijo zaradi številnih majhnih situacij, ki se ponavljajo iz leta v leto.
To so lahko: nenehno komentiranje njihovih odločitev, vmešavanje v partnerski odnos ali vzgojo otrok, občutek, da morajo za svoje življenje še vedno prositi za dovoljenje, primerjanje z drugimi, nesprejemanje njihovih življenjskih odločitev.
Sčasoma se lahko pojavi občutek izčrpanosti in potreba po več prostora zase. Oddaljevanje zato pogosto ni konec ljubezni, temveč poskus, da človek ponovno najde notranji mir.
Za tišino se pogosto skriva neizrečena zgodba
Čeprav je prekinitev ali zmanjšanje stikov med starši in odraslimi otroki boleča, se za njo pogosto skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled. Včasih je distanca način, da odrasel otrok zaceli stare rane, se nauči spoštovati sebe in postopoma zgradi bolj zdrav odnos – s starši ali pa najprej sam s seboj.
Pomembno pa je dodati še eno misel: vsaka družinska zgodba je drugačna. Včasih se starši res trudijo po svojih najboljših močeh, odrasli otrok pa se oddalji zaradi drugih življenjskih okoliščin ali lastnih stisk. Drugič pa je prav odnos v otroštvu pustil posledice, ki jih je težko prezreti.
Najpomembneje je, da za tišino odraslega otroka pogosto ne stoji sovraštvo, temveč zgodba, ki morda dolga leta ni bila slišana.
Vir: yumama.mondo.rs
