Ta resnica zadene globoko.
Vsak otrok ima le eno otroštvo. To obdobje je temelj, na katerem gradi pogled na svet, odnose, občutek lastne vrednosti in zmožnost, da zaupa, ljubi in se izraža. Otroštvo ni vaja – je edinstvena priložnost, ki oblikuje temelje za življenje. Vsaka interakcija, vsak pogled, vsaka beseda starša ali skrbnika ima moč, da otrokov notranji svet nežno podpre – ali pa ga rani.
Ni čudno, da nas kot starše to lahko bremeni. Želimo biti najboljši, želimo, da se naši otroci počutijo varni, videni, ljubljeni. A tukaj je pomemben opomnik:
Dobri starši niso popolni ves čas. Dobri starši znajo popravljati napake.
Popolnost ni pogoj za ljubezen. Pravzaprav lahko prav trenutki napak, napetosti ali čustvene oddaljenosti postanejo ključni gradniki odnosa – če jih znamo popraviti. Ko se opravičimo, ko priznamo svojo napako, ko se vrnemo k otroku in rečemo: "Žal mi je, da sem povzdignil glas. Nisem ravnal prav." – takrat ne uničujemo zaupanja, ampak ga gradimo.
Vsakič, ko komuniciramo z otrokom, imamo moč, da negujemo njihov duh – ali pa ga ranimo. Naše odzive bodo nosili s sabo: v to, kako bodo ljubili druge, kako bodo zaupali sebi in kako bodo videli svet.
Zato ni cilj biti popoln. Cilj je biti prisoten, iskren in pripravljen popravljati napake. Se iskreno in odprto pogovarjati. Prav v tem se skriva resnična ljubezen – in prav to pusti najgloblje in najbolj zdravilne sledi v otrokovem srcu.
Novo na Metroplay: Referendumsko soočenje Aste Vrečko in Andreja Hoivika | N1 STUDIO