Pogosto govorimo o tistih, ki v družini izvajajo nasilje in zlorabljajo. Kaj pa tisti, ki ga zgolj tiho opazujejo in nič ne naredijo?
Raziskave dokazujejo, da se telesno kaznovanje otrok ne obnese niti pri odpravljanju določenega nezaželenega vedenja. Pretepanje otroka samo za nekaj časa prestraši. V njem porodi jezo, maščevalne fantazije in sovraštvo do sebe. Povsem jasno je, da je duševna, čustvena in pogosto tudi telesna škoda, ki jo povzorči telesno kaznovanje, veliko večja od njegovih trenutnih prednosti.
PASIVNI SOKRIVEC NASILJA
Poleg starša, ki nasilje nad otrokom izvaja, pa je v družinski drami udeležen še en igralec, ki mora prevzeti del odgovornosti za nasilje. To je tisti od staršev, ki zaradi lastnih strahov, odvisnosti ali potrebe po ohranjanju statusa quo dovoli, da se zloraba dogaja, in je zato pasivni sokrivec.
Če na primer oče tepe otroka, mama pa ne naredi nič, pri zlorabi sodeluje. Mati morda otrok res ne tepe, ampak jih tudi ne zaščiti pred moževo surovostjo. Namesto da bi branila otroke, sama postane prestrašen otrok, nemočna in pasivna pred moževim nasiljem. V bistvu je svojega otroka zapustila.
S predajanjem nebogljenosti pasivni starš laže zanika svojo tiho sokrivdo pri zlorabi. Zlorabljeni otrok pa s tem, ko opravičuje nedejavnost tihega sokrivca, laže zanika dejstvo, da sta ga oba starša pustila na cedilu.
Mati bi se morala upreti nasilnežu ali poklicati policijo. Za starše, ki mirno gledajo in dovolijo, da nekdo podivja nad njihovimi otroki, ni nobenega opravičila.
V nekaterih družinah so nasilne matere, očetje pa pasivno sodelujejo. Spola se lahko zamenjata, a dinamika zlorabe ostane enaka. Možno je tudi, da sta nasilna oba starša, vendar je bolj razširjena kombinacija nasilnega in pasivnega starša.
Dr. Susan Forward, Strupeni starši
- Poglejte si še: Aleš Ernst: Zakaj nam odnosi ne uspejo? (Sensa podkast)
