Pater Karel Gržan: "Igra med dvema ognjema je zame pedagoški škandal."

5. 1. 2023
Deli
Pater Karel Gržan: "Igra med dvema ognjema je zame pedagoški škandal." (foto: sensa)
sensa

“Igra med dvema ognjema je zame pedagoški škandal in pripričan sem, da ga bo zgodovina kot takšenga prepoznala in označila. Saj ne bodo mogli verjeti, da se je v nekem času to dogajajo in to v kontekstu izobraževanja,” je v podkastu Modra soba, ki ga vodi Maja Megla, izpostavil nekaj razmišljanj o današnjem šolskem sistemu pater Karel Gržan.

Pazite, kakšne zgodbe pripovedujete otrokom, je govoril Platon. Igra ni samo zgodba, ampak je modeliranje kasnejšega koncepta delovanja. Pri igri med dvema ognjema nas najprej razdelijo na dva pola, nato pa se zbijamo, da se lažje kasneje ubijamo. V vojni je enako – enega oblečejo v modro uniformo, drugega v zeleno, potem človek človeka zbija, kasneje ubija.

Pazite, kakšne zgodbe govorite. To so manipulativne zgodbe, da lahko kasneje z nami ravnajo kot ni dostojno za človečnost. Nam so v občutljive možgane že vtisnili koncept delovanja. Zato je Platon opozarjal na to, kakšne zgodbe pripovedujemo otrokom. Mi te zgodbe ne samo, da jih pripovedujemo, ampak jih tudi igramo.

Vam povem primer. Župan za nagrado pelje otroke iz osnovne šole na paintball. Eden od nadebudnih udeležencev je rekel: “Kak sem ga šicnil v glavo, ful je bilo dobro, škoda da ni šlo zares."

Ker se v kontekstu izobraževanja vtisne v otrokovo nezavedno in zavedno koncept dvobojevanja, pomeni, da ga kasneje z lahkoto pokličejo na nabor in rečejo streljal boš na ono stran. Saj so nas že v prvem razredu osnovne šole usmerili v kontekst zbijana. To je zame pedagoški škandal in sem prepričan, da ga bo zgodovina kot takšnega prepoznala in tudi označila. Nekega dne ne bodo mogli verjeti, da se je v nekem času to dogajajo v kontekstu izobraževanja.  

Platon zelo jasno pravi, da se je treba domisliti igre sodelovanja, dopolnjevanja, kar pa ni igra med dvema ognjema. Platon zelo opozarja tudi na glasbo. Slovenci smo rojeni zato, da znamo sodelovati in se usklajevati v skupno dobro. To dokazuje naše večglasno petje. Pri nas pojemo štiriglasno, nekje celo šestglasno. Imamo sposobnost, da večglasje spremenimo v harmonijo – v sožitje.    

Nas so izgnali iz tega, kar zmoremo, v to smrtonosno polarizacijo, v kateri drug drugega zbijamo, tudi zato, ker so nas v to vodili, celo v procesu izobraževanja. Mi smo to sprejeli, da tako pač mora biti. Za to smo bili celo pohvaljeni, če smo na koncu zmagali, ker smo vse druge zbili ven. To je grozljivo, slaboumno, nedopustno.   

Dober učitelj ni tisti, ki zahteva, da znaš določeno stvar ponoviti, temveč tisti, ki zna zastaviti prava vprašanja, ki dajo učencu možnost misliti naprej.

V atenski šoli je učitelj podal učencem samo temeljna spoznanja, orodje za razmislek. Nato pa se je sprehajal z njimi po steberniku. Danes je dokazano, da gibanje sprošča procese razmišljanja, takrat tega niso vedeli iz teorije, temveč iz prakse.

Zakaj po steberniku? Ker so stebri predstavljali temeljna spoznanja. Arhitektura se je vrednotila po horizontih med stebri. Učitelj se je vrednotil po zastavljanju pravih vprašanj. Ta učenja niso bila takšna, da bi učenec ponovil, kar mu je rekel učitelj. Prava vprašanja so bila tista, ki so na podlagi poslanih vedenj pomagala učencu misliti naprej. To je bila veličina učitelja. Zato je bil Sokrat obsojen na smrt, ker je bil specialist v tem, da je pomagal misliti naprej. Mi mislimo, da so pomembni pravi odgovori. Ne, pomembna so prava vprašanja, ki dajo misliti naprej.  

V slepi ulici

Naša civilizacija je zašla v slepo ulico. Zdaj bo potebno pomagati misliti naprej. Ne nastopati s trditvami, ampak zastavljati vprašanja. Vprašanje da človeku misliti. Pomembno je ljubeče zastavljati vprašanja, ki bodo prebujala zavest. Potrebna so prava vprašanja, ki dajo misliti. Zastavljati vprašanja se je potrebno naučiti, zastavljati vprašanja, ki niso obsojujoča. Človek pred vami ima svojo doživljajsko resničnost, spoznavno resničnost in morate ga spoznati v kontekstu njegovega življenja, njegovega razmišljanja.

Le petica je lahko napisana z rdečo barvo

Vsak otrok si želi biti pohvaljen od svojega učitelja. Vsak mora videti, da je. Prepoznajte slehrnika. Tako kakor zdaj ocenjujejo šole - v prihodnosti se bodo držali za glavo in bodo rekli, ali je bilo to mogoče? To je nazadovanje iz atenske šole in grške šole. Ali je to mogoče?

Z rdečo barvo se lahko napiše samo petica. Ostale ocene ne smejo biti pisane z rdečo. Je to težko rezumeti? Ne ni težko, če veš, da se je nekdo za nekaj trudil, pa ni zmogel na tistem področju. To ne pomeni, da ne zna, mogoče je genij na tistem področju, le ne more misliti po utečeni poti in bi lahko zato odkril svojo pot.

Celoten pogovor si poglejte spodaj ali na www.metropolitan.si/play/sensa/ 

Novo na Metroplay: "Slovenski hribi postajajo preobremenjeni" | Matjaž Šerkezi