Podedovane travme: Vedenjske in čustvene težave otroka odražajo težave starša

"Otroci starša, ki ima postravmatsko stresno motnjo, lahko včasih razvijejo svojo posttravmatsko stresno motnjo, imenovano sekundarna posttravmatska stresna motnja." Pravi, da približno trideset odstotkov otrok starša, ki je služil v Iraku ali v Afganistanu in pri katerem se je razvila posttravmatska stresna motnja, imajo prav tako podobne simptome. "Otroci prevzamejo travmo starša," piše, "tako da vedenjske in čustvene težave otroka odražajo težave starša".

Otroci staršev, ki so doživeli travmo med genocidom v Kambodži, na primer trpijo zaradi depresije in anksioznosti. Podobno je tudi pri otrocih avstralskih veteranov vietnamske vojne, pri katerih je stopnja samomora višja kot med splošno populacijo.

Pri mladih potomcih ameriških staroselcev v rezervatih je stopnja samomora najvišja na zahodni polobli. V nekaterih delih države je ta stopnja od desetkrat do devetnajstkrat višja od stopnje pri preostalih mladih v Ameriki. Albert Bender, potomec plemena Čeroki, zgodovinar in odvetnik, ki se ukvarja s pravom ameriških staroselcev, pravi, da je "medgeneracijska travma, ki jo čutijo vsi ameriški staroselci, zlasti pa mladi, posledica zgodovinske politike genocida, ki se odraža v številnih pobojih, prisilnem razseljevanju in vojaških kampanjah, ki so trajali vse do konca devetnajstega stoletja in so dosegli vrh v pokolu pri Ranjenem kolenu." Prepričan je, da je generacijsko žalovanje eden od dejavnikov pri teh samomorih. "Vsi ti spomini," pravi, "odmevajo v glavah naših mladih, tako ali drugače." Pravi, da se mladi obešajo tako pogosto, da je "teden dni brez samomora v mnogih rezervatih že uspeh."

• Preberite si še: Izpoved Indijanke: "1 od 5 domorodcev naredi samomor"

LeManuel »Lee« Bitsoi, potomec plemena Navaho, doktor znanosti in znanstveni sodelavec univerze Harvard na področju genetike, potrjuje Benderjevo tritev, da mladi s svojimi simptomi podoživljajo preteklost. Prepričan je, da lahko raziskave na področju epigenetike končno zagotovijo dokaze, da medgeneracijska travma dejansko obstaja.

Mladi ameriški staroselci, tako kot otroci vojnih veteranov, oseb, ki so preživele holokavst, oseb, ki so preživele genocid v Kambodži, in oseb, ki so preživele napad na Svetovni trgovinski center, so najnovejše žrtve medgeneracijske travme v sodobnem svetu. Žal pa se seznam tukaj ne konča. Nasilje, vojne in zatiranje se podoživijajo v naslednjih generacijah, saj preživeli te travme nevede prenašajo na nasledje rodove.

Še en dokaz za to je Ruanda: številni mladi, rojeni po letu 1994, ki so premladi, da bi bili sami priča nesmiselnemu poboju približno osemsto tisoč ljudi, doživijajo enake simptome posttravmatske stresne motnje kot tisti, ki so bili nasilju priča in so ga preživeli. Mladi v Ruandi poročajo o občutjih intenzivne anksioznosti ter o obsesivnih videnjih, podobnih grozotam, ki so se zgodile še pred njihovim rojstvom.

"To je pojav, ki ga je bilo mogoče pričakovati... kar ni izraženo, se prenaša," pravi psihiater Naasson Munyandamutsa. To velja celo za otroke iz družin, ki jih nasilje ni prizadelo. Psihiater Rutakayile Bizoza to imenuje "okužba kolektivnega nezavednega".

Rachel Yehuda, profesorica psihiatrije in nevroznanosti, je ugotovila tudi, da je pri otrocih, pri katerih je vsaj eden od staršev trpel za posttravmatsko stresno motnjo, trikrat do štrikrat bolj verjetno, da bodo imeli depresijo in anksioznost ali zlorabljali substance.

Yehuda in njeni sodelavci so zaznali tudi zanimive razlike med simptomi otrok glede na to, ali so posttramatsko stresno motnjo podedovali od matere ali od očeta. Če so jo podedovali od očeta, se poveča verjetnost, da se bo otrok počutil "odrezanega od svojih spominov". Če so jo podedovali od matere, pa se poveča verjetnost, da se bo otrok težko "pomiril".

Yehuda pravi, da so otroci, katerih očetje so trpeli za posttravmatsko stresno motnjo, "verjetno bolj nagnjeni k depresiji ali kroničnemu stresnemu odzivu". Videti je, da pri otrocih, katerih matere so trpele za navedeno motnjo, velja ravno nasprotno. Yehuda poudarja, da so se matere, ki so preživele holokavst, bale, da bodo ločene od svojih otrok, zato se otroci staršev, ki so preživeli holokavst, pogosto pritožujejo, da so njihove matere preveč navezane nanje.

Yehuda je prepričana, da epigenetske spremembe na podlagi stresa, ki jih podedujemo od očeta, nastanejo pred spočetjem in se prenašajo z očetovo spermo. Prav tako je prepričana, da lahko navedene spremembe nastanejo v naših materah pred spočetjem ali med nosečnostjo. Pravi tudi, da je pomembna starost matere, ko doživi travmo, saj to vpliva na to, kaj prenese na otroke.

Otroci mater, ki so preživele holokavst, so na primer podedovali različne spremembe v encimu, ki aktivni kortizol spreminja v neaktivnega, in sicer glede na to, ali so bile njihove matere med holokavstom mlajše ali že odrasle.

Posttravmatska stresna motnja, ki jo doživi stari starš, lahko prav tako vpliva na naslednje generacije. Travma, povezana z vojno, se prenaša iz generacije v generacijo in prizadene vnuke tistih, ki so utrpeli izvirno travmo. Travme, ne samo zaradi vone, ampak zaradi katerega koli dogodka, ki poruši čustveno ravnovesje v naši družini (zločin, samomor, prezgodnja smrt, nenadna ali nepričakovana izguba), lahko povzročijo, da podoživljamo simptome travme iz preteklosti. Kot piše dr. Davic Sack: "Travma potuje skozi družbo in skozi generacije".

Preberite več v: Podedovane družinske travme, Mark Wolynn, založba Primus

Preberite si še:

• MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
• Kako družinske skrivnosti vplivajo na družino?
• Fant, ki ni mogel spati (in kako delujejo medgeneracijske travme)

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj