Le trenutek je potreben, da se običajen pogovor s partnerjem spremeni v sodno dvorano. Mnogi smo postali pravi mojstri prepiranja – vendar ne zato, ker bi znali konflikte dobro reševati, temveč zato, ker jih pogosto le še poglabljamo.
V hipu se povsem nedolžen pogovor spremeni v obujanje starih zamer in obrambnih odzivov. Kar naenkrat se znajdemo sredi prepira in se sprašujemo: "Kako sva sploh prišla do sem?"
Redko opazimo, da obstaja zelo natančen trenutek, ko se običajen pogovor spremeni v bojno polje. Ta trenutek spregledamo, ker takrat vajeti prevzame naša podzavest. Tako zelo se tudi osredotočimo na to, da bi zmagali, da popolnoma pozabimo, o čem sva se sploh začela pogovarjati.
Prav tisti trenutek, tik preden pogovor preraste v vojno, je največji preizkus zrelosti v partnerskem odnosu.
To je trenutek prve prizadetosti.
V vsakem pogovoru obstaja trenutek, ko nekdo prvič prizadane drugega. Vse poteka mirno, dokler eden od partnerjev ne izreče žaljive, krivične ali zelo sprožilne pripombe. Ravno takrat se običajno instinktivno odzovemo tako, da udarimo nazaj – pogosto še močneje. Tako nehote prilivamo olje na ogenj in drug drugega spodbujamo k vedno bolj bolečim besedam.
Pogosto podcenjujemo moč, ki jo imamo v tistih nekaj sekundah po prvi prizadetosti. Preden partnerju vrnemo milo za drago in ga prizadenemo nazaj, se odpre kratko časovno okno. V teh nekaj sekundah lahko popolnoma spremenimo potek dogodkov, preoblikujemo zaključek pogovora in preprečimo, da bi se prepir še poglobil.
Ko postanejo stvari napete, si večina od nas želi predvsem to, da bi imeli prav ali zmagali v prepiru. Obstaja pa veliko pogumnejša pot – takšna, ki daje prednost povezanosti pred zmago.
Priznati, da smo prizadeti.
Bodimo iskreni – to ni lahko. Pravzaprav je tako daleč od našega običajnega načina odzivanja, da nam sredi prepira sploh ne pade na pamet. Če pa to storimo, nas lahko rezultat preseneti. V trenutku se spremeni energija v prostoru. Prav teh nekaj sekund lahko reši odnos pred dodatnimi ranami.
Pristop »oko za oko« v prepirih nikoli ne deluje. Le še bolj razplamti konflikt in sčasoma povzroči vedno več razpok v odnosu.
Predstavljajte si naslednji primer:
Partner reče: »Vedno vse pokvariš.«
Običajen odziv, ki konflikt še stopnjuje, bi bil: »Res? Jaz? Poglej raje, kaj si ti naredil včeraj.«
Veliko bolj pomirjujoč odziv pa bi lahko bil: »Vidim, da si zdaj zelo jezen. Ampak te besede me res prizadenejo. Ob njih imam občutek, da nisem slišan oziroma sprejet.«
Takšna iskrenost in ranljivost zahtevata veliko poguma. Ni lahko priznati, da nas je nekaj zabolelo. Ko želimo imeti zadnjo besedo, pravzaprav skušamo zaščititi sebe. Morda pa bi bilo bolje, da bi začeli ščititi odnos.
Vsak nesporazum je priložnost, da vadimo pogum in poglobimo medsebojno povezanost. Resnica je namreč, da je veliko lažje napasti kot priznati svojo ranljivost. Med prepiri pogosto skrivamo svojo bolečino, ker ne želimo, da bi partner videl, kako zelo smo prizadeti.
Toda kaj, če bi si dovolili biti ranljivi drug pred drugim?
Prepiri od nas zahtevajo veliko notranjega dela in samorefleksije. Zahtevajo, da se za trenutek ustavimo in odložimo svoje orožje. Prav tako namreč gradimo dolgotrajen občutek čustvene varnosti v partnerskem odnosu.
Vir: elephantjournal.com
POGLEJTE SI TUDI NOV POLETNI SENSA PODKAST Z ANO
Ni vse v "glavi", kot radi rečemo. O tem, kako živčni sistem oblikuje naše odzive, odnose in sposobnost za spremembo, govori dr. Boštjan Čampa, psihoterapevt in terapevt po pristopu Somatic Experiencing.
