Dr. Boštjan Čampa: "Regulacija živčnega sistema ne pomeni, da smo ves čas mirni."

Dr. Boštjan Čampa začne pogovor s pojasnilom, zakaj si večina ljudi sicer želi spremembe, vendar se vedno znova znajde v istih odnosih, konfliktih ali občutkih:

"To, da nekaj razumemo, še ne pomeni, da se bo zgodila sprememba. Kognitivno razumevanje je šele prvi korak, da se nekaj zares spremeni, potrebujemo pa še veliko več. Vsi si želimo spremembe, vendar zanjo pogosto še nimamo dovolj notranje kapacitete ali občutka varnosti." 

Kaj se dogaja v našem telesu, ko se razburimo in zakaj se pogosto odzovemo drugače, kot bi si zavestno želeli? Zakaj naš notranji otrok nikoli zares ne izgine? In kako lahko ustvarimo pogoje, da se naš živčni sistem začne odzivati drugače? Na ta vprašanja v poletnem Sensa podkastu odgovarja dr. Boštjan Čampa, psihoterapevt, supervizor in mentor zakonske in družinske terapije ter terapevt po pristopu Somatic Experiencing.

Tokratnemu podkastu bi lahko rekli kar terapevtski pogovor, za katerega si je dobro vzeti čas. Vabimo vas, da si ogledate celoten podkast ali pa najprej preberete nekaj izbranih izsekov iz pogovora... 

Boštjan, je res vse odvisno od stanja našega živčnega sistema? 

"Živčni sistem ima seveda velik vpliv na to, kako se počutimo, vendar ni edini. Na naše stanje vplivajo tudi drugi sistemi v telesu – denimo hormonski in nevrobiološki – pa tudi dejavniki, kot je vročina. Vse to lahko pomembno vpliva na to, kako se počutimo v nekem trenutku.

Po drugi strani pa to ne more biti opravičilo za naše vedenje. Ne morem reči: 'Moj živčni sistem je bil v slabem stanju, zato sem naredil to ali ono.' Lahko razumem, zakaj sem se odzval na določen način, vendar sem še vedno odgovoren za svoja dejanja, za to, kar naredim, in tudi za to, česar ne naredim. Dejstvo pa je, da ob visoki aktivaciji prevzamejo večjo vlogo drugi deli možganov, zato so tudi naše reakcije drugačne."

V tem pogovoru bo osrednja tema živčni sistem. Zakaj nas toliko živi v nenehni napetosti?

"Če je človek ves čas v stanju napetosti, 'na preži', je to zanj izjemno naporno in energetsko potratno stanje. Živali so v takšnem stanju le kratek čas, nekaj sekund ali minut. Ko nevarnost mine, se njihov živčni sistem umiri in vrne v stanje počitka. Pri človeku pa je pogosto drugače.

Če dolgo živimo v kronični napetosti, lahko naš živčni sistem takšno stanje začne doživljati kot normalno in celo 'varno'. Morda se sliši paradoksalno, saj nam telo ves čas sporoča, da je nekaj narobe, vendar se sproščenost začne zdeti tuja, napetost pa domača.

Če bi napetost nenadoma popustila, bi imel človek občutek, da bo nekaj pomembnega spregledal, da ne bo dovolj pozoren ali da se bo zgodilo nekaj slabega. Prav zato se mnogi ljudje tako težko zares sprostijo."

Zakaj se tako pogosto vračamo v iste vzorce in občutke iz otroštva, tudi ko smo odrasli?

"Pogosto ponavljamo stanja iz otroštva, ker so nam domača. Ena od terapevtk je to zelo lepo povedala: 'Mi smo vse, kar smo kadarkoli bili.' V vsakem trenutku smo hkrati enoletni otrok, petletnik, desetletnik, tridesetletnik in štiridesetletnik. Vse te različice živijo v nas. Vprašanje je le, katera bo v določenem trenutku stopila v ospredje."

Ali v odnosu lahko prepoznamo, kdaj se odzivamo na nekaj iz preteklosti in kdaj na to, kar se dogaja tukaj in zdaj?

"Moj odgovor je: pogosto je oboje. V trenutku konflikta je to sicer zelo težko prepoznati. Takrat smo pod stresom, naše telo je aktivirano in težko objektivno pogledamo nase. Z več zrelosti in izkušnjami lahko to začnemo prepoznavati nekoliko prej, vendar med samim konfliktom to res ni preprosto.

Eden od pokazateljev je, da je naš notranji odziv veliko močnejši od tega, kar se dejansko dogaja v zunanji situaciji. To ne pomeni nujno, da burno reagiramo. Lahko se povsem umaknemo, zamrznemo, začnemo ugajati ali izberemo katero drugo strategijo preživetja. Te strategije smo se nekoč naučili, ker so nam v otroštvu pomagale preživeti, zato jih naš živčni sistem uporablja tudi danes.

Če opazimo, da je naš notranji odziv izrazito neskladen s tem, kar se dogaja okoli nas, se je vredno vprašati: Kateri del mene se je pravkar oglasil? Koliko je star ta del mene? Na katero staro izkušnjo me ta situacija spominja?

Ob tem pa je pomembno poudariti še nekaj: to ne pomeni, da druga oseba ni naredila nič narobe. Morda je res storila nekaj, kar nas je prizadelo, in se je o tem vredno pogovoriti z njo. Določene situacije potrebujejo jasno poimenovanje: 'Ej, to ni v redu!" In morda to ni povezano z našo preteklostjo. 

Toda način, kako doživljamo določene situacije, je pogosto preplet sedanje situacije in naših preteklih izkušenj. Prav zato je vredno raziskovati obe plati.

Če se vedno znova močno razburimo, če nekoga obtožujemo, se umaknemo vase ali začnemo ugajati, je to za nas zelo neprijetno. In ravno ti ponavljajoči se odzivi so lahko povabilo, da se vprašamo, kaj se v resnici dogaja v nas."

Kaj pa se dogaja v telesu, ko se močno razburimo?

"Ko smo močno aktivirani, naše telo, naš živčni sistem samodejno izbere strategijo preživetja. Težava je v tem, da je ta strategija morda nekoč res pomagala, danes pa pogosto ni več primerna za situacijo, v kateri smo. 

Nekateri bodo napadli. Takrat postanemo pravi strokovnjaki za to, da drugi osebi povemo, kaj je z njo narobe, kaj bi morala spremeniti in kako bi se morala obnašati. Drugi se umaknejo. Tudi umik ima več oblik. Lahko se zapremo vase ali pa vse zadržujemo v sebi, medtem ko se napetost počasi kopiči. To so pogosto najbolj nevarni umiki.

Veliko delam z ljudmi, pri katerih pride do verbalnega ali fizičnega nasilja. Pogosto slišim stavek: 'Nisem hotel.' To rad ponazorim s prispodobo poplave v hiši. Če so vrata odprta, bo voda stekla ven in povzročila nekaj škode, vendar jo bomo lahko sanirali. Če pa so vrata ves čas zaprta, se bo voda samo nabirala proti vrhu. Ko jih bomo končno odprli, bo udarila ven z veliko večjo silo in povzročila bistveno večjo škodo. Podobno je z napetostjo v našem telesu. Če jo predolgo zadržujemo, lahko na neki točki izbruhne na način, ki si ga tudi sami ne bi želeli.

To pogosto zaznajo tudi otroci, ki nato naredijo nekaj, s čimer skušajo razelektriti to napetost. Starš si lahko govori: 'Ne, ne bom eksplodiral.' Toda otrok čuti močno napetost v staršu. Takrat je dovolj, da otrok nekaj vrže na tla, pa starš nenadoma zakriči, ker je bilo v njem že dolgo preveč nakopičene napetosti.

Zato je zelo modro, da znamo prepoznati trenutek, ko smo preveč aktivirani. Takrat je veliko bolje reči: 'Zdaj sem preveč vznemirjen. Potrebujem petnajst minut, potem pa se vrnem.' Ključni del tega stavka je: 'Vrnem se.' To ni umik iz odnosa, ampak kratek premor, da se živčni sistem umiri in se lahko vrnemo v pogovor na drugačen način.

Regulacija živčnega sistema pomeni, da se iz visoke aktivacije vrnemo v stanje, ko lahko spet bolj jasno razmišljamo. Takrat se ponovno aktivira prefrontalni korteks, del možganov, ki nam omogoča premišljeno odločanje in uravnavanje odzivov. Ko začutimo, da lahko globlje vdihnemo, da se misli umirijo in postanejo bolj jasne, je pravi trenutek, da se vrnemo k pogovoru. Ampak ključno je, da se res vrnemo k pogovoru. 

To velja tudi v odnosu med starši in otroki. Dovolj dobro starševstvo ne pomeni, da nikoli ne naredimo napake. Pomemben del dobrega starševstva predstavljajo prav popravki oziroma reparacije. Tudi v partnerskem odnosu ni bistvo, da nikoli ne pride do konflikta. Konflikti so normalen del odnosa, ključno je, da se po njih znamo vrniti drug k drugemu in odnos popraviti.

Varna navezanost torej ne pomeni, da se nikoli ne skregamo. Pomeni, da se po konfliktu znamo ponovno povezati. Prav ti popravki so tisti, ki gradijo občutek varnosti v odnosu."

Kaj pa je vloga psihoterapevta? 

"Terapevt drži prostor oziroma nekaj, kar človekovi notranjosti sporoči, da lahko 'spusti'. Seveda uporablja različne pristope, vendar je njegova glavna naloga predvsem to, da ustvari občutek varnosti.  

Rad uporabim primer: predstavljajte si, da nekdo namesto vas pomiva posodo. Nenadoma imate petnajst minut več časa. Ta čas lahko namenite čemu drugemu – na primer pospravljanju stare omare. Nekaj podobnega se dogaja tudi v terapiji. Če terapevt za trenutek 'drži' nekaj namesto nas, lahko svojo energijo usmerimo v urejanje starih vsebin in postopoma naredimo prostor za spremembo."

Kaj je pomembno pri delu s travmo? 

"Ključno je, kje začnemo. Pri travmi ne gremo takoj v najtežje vsebine. Najprej morajo biti izpolnjeni osnovni pogoji. Prvi je, da je človek vsaj približno v stabilnem stanju, da pozna osnovna orodja za regulacijo živčnega sistema in da ima dovolj kapacitete za soočanje s težjimi temami.

Pri nekom, ki ima že dobro osnovo, lahko to traja eno srečanje. Pri drugem lahko traja tudi leto dni. Če odpremo travmatične vsebine, preden je človek pripravljen, lahko naredimo več škode kot koristi. Oseba ne bo spala, odnosi se bodo poslabšali in njen vsakdan bo postal še težji.

Travmo je v resnici zelo preprosto odpreti. Veliko pomembnejše vprašanje pa je: ali ima človek dovolj kapacitete, da jo lahko tudi varno predela?"

Poglejte si celoten podkast: