Ko nam je težko, bi bilo logično, da poiščemo bližino in podporo drugih. Toda velika 14-letna raziskava je pri moških pokazala zaskrbljujoč paradoks: večja ko je njihova psihološka stiska, bolj se lahko zmanjšuje njihov občutek, da imajo ob sebi ljudi, na katere se lahko zanesejo.
Raziskovalci so kar 14 let spremljali duševno počutje in družbene odnose več kot 76.000 ljudi na Novi Zelandiji. Podatki so bili zbrani v okviru obsežne raziskave New Zealand Attitudes and Values Study, ki poteka pod okriljem Univerze v Aucklandu.
Rezultati so potrdili nekaj, kar intuitivno že vemo: ljudje, ki občutijo več podpore drugih, pozneje praviloma poročajo o manjši psihološki stiski.
Toda raziskovalci so odkrili tudi obratno povezavo. Ko se je stiska povečevala, se je lahko pozneje zmanjšal občutek socialne podpore. Pri moških je bil ta vzorec še posebej izrazit. Pri ženskah enakega učinka niso zaznali.
Z drugimi besedami: prav takrat, ko bi nekateri moški najbolj potrebovali druge ljudi, se lahko začnejo od njih oddaljevati.
Zakaj se moški v težkih obdobjih pogosto zaprejo vase?
Raziskovalci tega ne pripisujejo preprosto biološkim razlikam med spoloma. Eden od možnih razlogov se skriva v družbenih pričakovanjih, s katerimi se številni fantje srečujejo že med odraščanjem.
Moški naj bi bili močni, samostojni in sposobni sami rešiti svoje težave. Pokazati ranljivost, priznati strah ali povedati, da nečesa ne zmorejo sami, je lahko še vedno razumljeno kot znak šibkosti. Če človek takšna sporočila posluša dovolj dolgo, se lahko nauči, da je stisko bolje skriti.
Težava je v tem, da lahko zapiranje vase ustvari začarani krog. Človeku je težko, zato se umakne. Ker se umakne, ima manj stika z ljudmi, ki bi mu lahko ponudili podporo. Zaradi tega se lahko počuti še bolj osamljenega in se še bolj zapre vase.
Umik je lahko zelo neopazen
Avtor Forbesovega članka Kevin Kruse opozarja, da se takšno zapiranje vase pogosto ne začne očitno. Pojavi se lahko v povsem vsakdanjih vedenjih: človek začne zavračati povabila, na sporočila odgovarja z eno besedo, manj kliče prijatelje ali vedno znova govori, da ima preveč dela in nima časa.
Posamezen takšen dogodek seveda ne pomeni nič posebnega. Ko pa umikanje postane vzorec ravno v obdobju večje stiske, je vredno biti pozoren. Včasih človek namreč ne izgubi ljudi okoli sebe zato, ker jim ni mar zanj. Morda jim preprosto vedno manj dovoljuje, da bi videli, kaj se z njim v resnici dogaja.
Za pomoč je bolje prositi prej kot takrat, ko je že nevzdržno
Kruse uporablja zanimivo prispodobo ladje v težavah. Ladja mora signal za pomoč poslati dovolj zgodaj, ko jo drugi še lahko vidijo. Če čaka predolgo, lahko izgine za obzorjem. Podobno je s psihološko stisko.
Veliko ljudi pomoč poišče šele takrat, ko je stanje že zelo težko. Toda veliko koristneje je spregovoriti prej. Kruse to opiše kot prošnjo za pomoč takrat, ko je stiska na stopnji "3 od 10", ne šele pri "9 od 10".
To je lahko nekaj v stilu: "Zadnje čase nisem čisto v redu. Imaš čas za kavo?"
Ni treba vedeti, kaj je rešitev, in ni treba čakati, da težava postane dovolj "resna", da bi si zaslužili podporo.
Pomaga, če vnaprej vemo, koga bomo poklicali
Eden od praktičnih predlogov je tudi, da že v mirnejšem obdobju razmislimo, kdo so ljudje, na katere se lahko obrnemo. To je lahko partner, prijatelj, brat ali sestra, sodelavec, terapevt ali nekdo drug, ob katerem nam ni treba igrati vloge človeka, ki ima vedno vse pod nadzorom.
Pomembno pa je tudi, da takšno kulturo ustvarjamo v odnosih z drugimi. Prijatelja lahko namesto običajnega "Kako si?" kdaj vprašamo: "Kako si pa zares?"
Če opazimo, da se nekdo, ki nam je blizu, nenadoma umika, mu lahko ponovno pišemo, tudi če prvič ni odgovoril. In predvsem lahko pokažemo, da pogovor o težkih občutkih ni nekaj nenavadnega ali sramotnega.
Moč ni vedno v tem, da zmoremo sami
Eden najpomembnejših naukov raziskave je prav ta, da so odnosi eden od pomembnih virov psihološke opore. Toda da bi nam lahko drugi pomagali, jim moramo vsaj nekoliko dovoliti, da vidijo, kaj se z nami dogaja.
Za nekatere moške je eden težjih korakov lahko prav tisti, ki je na videz najpreprostejši: namesto da izginejo, ko jim je najtežje, nekomu povedo, da trenutno ne zmorejo vsega sami. Moč torej ni vztrajati v tišini za vsako ceno, temveč prepoznati trenutek, ko potrebujemo drugega človeka.
Vir: Forbes
