V izseku iz Sensa podkasta psihoterapevt dr. Boštjan Čampa pojasnjuje, kaj se dogaja v telesu ob različnih preživetvenih odzivih. Zakaj sta boj in beg drugačna od zamrznitve ter zakaj se lahko prav v stanju zamrznitve shrani veliko travmatičnega doživetja?
Boj, beg, zamrznitev: ali nam ti odzivi kdaj tudi koristijo? So situacije, ko nam pridejo prav?
"Seveda. Še ugajanje imamo tukaj zraven. Tudi ugajanje je eden od preživetvenih odzivov in ga zelo veliko uporabljamo. Recimo v poslovnem svetu, če smo nekje z nadrejenimi, je lahko to čisto v redu strategija preživetja.
Pri delu s travmo pravzaprav ne gre za to, da bi bili ti odzivi sami po sebi slabi. Delo s travmo pomeni, da so ti štirje odzivi na voljo takrat, ko jih je smiselno uporabiti.
Se pravi, da se odziv boja pojavi takrat, ko je glede na situacijo smiseln. Odziv umika oziroma bega je prav tako lahko smiseln. Tudi "shutdown" je včasih smiseln. Včasih je treba samo biti. Sicer ni prijetno, ampak včasih je v redu, da si tam in počakaš. Nekaj se dogaja, umik bi bil nevaren, približevanje bi bilo nevarno, zato si tam, čakaš in opazuješ. Enako velja za ugajanje.
Torej ne gre za to, da so ti odzivi slabi ali neprijetni. Če so skladni s situacijo, so pravzaprav zelo koristni. Težava nastane, ko niso skladni s situacijo.
Takrat se denimo umaknemo, čeprav čutimo, da bi morali nekaj povedati nazaj. Ali kričimo tam, kjer bi morali pravzaprav narediti korak nazaj. Nekdo nas užali in situacija bi zahtevala, da rečemo: "Ej, to pa ni v redu," mi pa gremo v blaženje situacije in ugajanje. Potem je tukaj še "shutdown" oziroma ugasnitev."
Je ugasnitev isto kot zamrznitev?
Tukaj imamo dva pogleda. Eni to ločujejo, drugi dajejo oboje v skupen koš.
Zamrznitev oziroma "freeze", kolikor jaz razumem, pomeni, da telo zamrzne. Ni premikanja, znotraj pa se še vedno lahko ogromno dogaja. To recimo zelo dobro poznajo žrtve posilstva.
Dajva drug primer. Otrok ima starša, ki ga krega. Otrok ve, da bo, če bo šel iz sobe, še slabše. Torej se ne more umakniti. Če bo kaj rekel nazaj, ve, da bo še slabše. Torej boj tudi ne pride v poštev. Tudi če bi poskušal ugajati in nekaj reči, da bi situacijo pomiril, bi bilo morda samo še slabše. Kar pomeni, da je najbolj smiselna strategija "shutdown". Da tam samo stoji in posluša.
Otrok je takrat lahko že odklopljen, že preplavljen. Sploh več ne sliši, kaj mu starš govori. Telo pa znotraj še vedno dela. Vendar tega, kar se dogaja znotraj, ne more izraziti skozi gibanje oziroma neko akcijo.
Če lahko nekdo nekaj odrine ali če lahko zbeži, se v telesu zapiše: 'Aha, ko je nekaj nevarnega, lahko nekaj naredim.' Če pa se v telesu zapiše: 'Ko je nekaj nevarnega, ugasnem in zamrznem,' to ni tako dobra strategija. Takrat smo pravzaprav na voljo predatorju. Predator je tisti, ki se odloči, kaj bo naredil z nami.
In tukaj je, če tako rečem, shranjenega največ travmatičnega doživetja.
Otrok je v takšni situaciji prepuščen na milost in nemilost staršu. Če starš kriči nanj in ga krega, otrok pa ne more nikamor, lahko gre v ta odziv. Zato se lahko ta izkušnja zapiše veliko globlje.
Ugasnitev pa je res popolna imobilizacija. Prepoznamo jo predvsem po otopelosti. Pri "shutdownu" oziroma ugasnitvi gre za to, da ne čutiš. Ne čutiš ugriza, ne čutiš, da se nekaj dogaja, ne čutiš, da boš recimo zmrznil...
Po drugi strani pa gre tudi za ohranjanje oziroma konzervacijo energije. Recimo depresija je lahko zelo velika konzervacija energije. Seveda obstajajo različne vrste depresije in še drugi dejavniki. Ali pa recimo pri ljudeh, ki so podhlajeni. Tam gre telo v izjemno konzervacijo energije. To je pravzaprav del tega odziva ugasnitve. Telo začne varčevat z energijo in ta zato ni več toliko na razpolago za življenje."
