Ko je nekomu, ki ga imamo radi, težko, nas lahko njegova bolečina hitro potegne vase. Psihoterapevt dr. Boštjan Čampa v Sensa podkastu pojasnjuje, zakaj prava podpora ne pomeni, da moramo trpeti skupaj z drugim, temveč da znamo ob njem ostati prisotni in hkrati notranje stabilni.
Kako si pomagati v trenutkih, ko nam je težko?
Čustva imajo eno lastnost, prav tako bolečina: imajo svoj cikel. Začnejo se, rastejo, dosežejo vrh, potem pa začnejo upadati oziroma se nekaj spremeni.
Naši notranji sistemi imajo veliko modrosti in inteligence, da to znajo. To je pravzaprav regulacija, kar opisujem. Lahko nas nekaj preplavi, lahko nas prevzame neko čustvo, vendar naše doživljanje ni enoplastno. Ni tako, da sem samo jezen. Lahko sem jezen, hkrati sem lahko ljubeč, nekaj me boli in obenem sem zaskrbljen. Vse to lahko obstaja hkrati.
Pomembno pa je, da vem, da se bo to končalo. To vedenje je zelo velik preskok. Ko smo namreč sredi intenzivnega čustva, imamo pogosto občutek, da bo trajalo za vedno, da je grozno in da ne bo nikoli konec.
Ko pa začnemo sebe opazovati in reflektirati, vidimo: vsako čustvo se je nekje začelo, doseglo vrhunec in potem se je nekaj spremenilo. Jeza je morda prešla v žalost, žalost v neko pomiritev. Čustvena bolečina bo prešla v nekaj drugega. Zelo pomembno pa je, da imamo takrat kakšno oporo ob sebi.
Torej, lahko nam pomaga že zavedanje, da bo minilo in da moramo ta trenutek nekako zdržati?
Meni beseda "zdržati" ni najbolj všeč, ker zveni naporno. Več ko delam s travmo, bolj mi je blizu drugačen pristop. Pri izobraževanju za delo s travmo smo dobili usmeritev, ki mi je zelo všeč: "Ne delajte trdo."
Če jaz delam trdo, sem zakrčen, se matram. Cilj pa je pravzaprav priti v bolj umirjeno stanje. Zato mi je bližje vprašanje: kako lahko to naredimo malo lažje, udobneje, lahkotneje? Pri tem priznavamo, da je lahko zelo težko. Morda bodo moje besede nekomu zvenele: "Nimaš pojma, kaj govoriš." Ampak če je v nekem trenutku bolečina na deset, ali obstaja karkoli, kar jo lahko zmanjša na devet in pol?
Tudi če je to samo kava, pogled skozi okno ali da takrat nekoga pokličemo. Karkoli. Ker je že razlika med deset in devet in pol lahko ogromna. Ne pomeni, da ne boli, še vedno boli.
Pomembno je tudi, da si dovolimo občutek: ne zmorem vsega sam oziroma sama. Odrasla drža do sebe je tudi to, da znamo reči: "Potrebujem pomoč ali potrebujem te ob sebi. Naslednjič bom pa jaz tukaj zate." To je odraslost.
Ali je mogoče, da je našemu partnerju zelo težko, mi pa smo ob tem mirni?
Da, lahko sem ob tebi, ko ti je težko. Vidim te v tvoji stiski in sem prisoten ob tebi. Ne umaknem se. Hkrati pa ne kolapsiram skupaj s tabo. Če potrebuješ pomoč, sem tukaj.
Verjetno imamo vsi izkušnjo, ko smo nekaj težkega delili s partnerjem, partnerko ali prijateljem, potem pa je ta oseba ob naši zgodbi postala še bolj pretresena kot mi, še bolj je kolapsirala. Takrat imamo običajno občutek: "Ali lahko samo zdržiš tukaj ob meni? Potrebujem nekoga, na kogar se lahko naslonim."
Ko smo mi tisti, ki nam je težko, si ne želimo nujno, da bi drugi kolapsiral skupaj z nami. Veliko bolj pomaga nekaj v smislu: "Vidim te. Vidim, da ti je izjemno težko." Pri tem težave ne zanikamo in se od človeka ne odrežemo.
Če uporabim prispodobo: nisem sonce, ampak čutim sonce. Nisem veter, ampak čutim veter. Nisem tvoja bolečina, vendar čutim tvojo bolečino. Nisem tvoja jeza, lahko pa čutim tvojo jezo.
Če lahko to razliko ohranim, imam jaz svoje doživljanje, ti pa svoje. Lahko te vidim in sem prisoten ob tebi, ne da bi moral postati tvoja bolečina. Ta prisotnost je izjemno pomembna.
Če se ob stiski drugega nenehno zibamo gor in dol skupaj z njim, živčni sistem nima veliko možnosti za stabilizacijo. Zato je dobro, če lahko ohranimo neko notranjo stabilnost. To velja tako za moškega kot za žensko.
Pomembno pa je tudi, da si upamo verjeti, da bo oseba poleg nas zmogla ohraniti svojo stabilnost. In da lahko damo tudi dovoljenje drugemu: "Meni je težko, a tebi ne rabi biti težko. Samo bodi tukaj ob meni."
Načeloma imamo vsi v sebi mehanizme, s katerimi stvari na neki način procesiramo. Nekaj bomo že naredili s tem, kar se nam dogaja. Je pa zelo drugače, če je ob nas še nekdo drug. Takrat je zraven še en živčni sistem, še eno telo. In to ni enako, kot če smo sami.
