Če bi mi pri dvajsetih letih kdo rekel, da bom nekoč pisala o kultih, duhovnih skupnostih, karizmatičnih učiteljih in tanki meji med osebno rastjo in manipulacijo, mu verjetno ne bi verjela.
A kdo pa v resnici ve, kaj vse se mu bo v življenju zgodilo? No, nekateri trdijo, da vedo vse. In pogosto jih najdemo prav v okoljih, kamor ljudje prihajajo po pomoč in odgovore. Prav iz te pozicije "vsevednosti" pa se lahko začne tudi manipulacija.
Sama sem v duhovnost vstopila v dvajsetih letih, ko sem iskala pomoč v duševni stiski. Iskala sem odgovore na vprašanja, ki jih zdravstvo, šola in vsakdanje življenje takrat niso znali zadovoljivo nasloviti. Zaradi nenehne anksioznosti sem bila ranljiva, zaradi še ne povsem oblikovane identitete pa še toliko bolj dovzetna za vplive in zlorabe.
Treba se je zavedati, da so v duhovnosti in podobnih sferah manipulacije najpogosteje psihološke, zato jih je veliko težje dokazati kot fizično nasilje. So subtilne, izmuzljive in jih je pogosto težko jasno določiti. Ljudje se pogosto sprašujejo, kako naiven moraš biti, da nasedeš manipulacijam in zlorabam v sektah. Toda podobni mehanizmi se lahko pojavijo skoraj povsod.
Tudi zlorabljajoč ali odvisniški partnerski odnos je lahko oblika kulta: oseba postopoma izgublja stik s sabo, svojo presojo in občutkom za resničnost. Isti mehanizem psihične zlorabe lahko nekdo doživi v partnerskem odnosu, drugi v službi, tretji pri starših ali prijateljih. Lahko pa se zgodi tudi na področju duhovnosti ali osebne rasti.
Dejstvo je tudi, da večina ljudi, ki zaide v različne duhovne skupine, tam išče tudi nekaj, česar danes pogosto primanjkuje: občutek pripadnosti, skupnosti, povezanosti, pa tudi upanje za zdravljenje. Nihče ne vstopi v sekto zavestno ali zato, ker bi si želel biti manipuliran. Da je bil del sekte pa večina ugotovi šele z določene distance, pogosto šele potem, ko skupino že zapusti.
Ena izmed značilnosti sekt: skoraj vse je mogoče skriti za "višjo resnico"
V duhovni skupini sem opazila značilen vzorec: vodja je lahko izrekel zelo močne, tudi boleče ali škodljive stvari, nato pa se od njih elegantno odmaknil z razlago, da to pravzaprav niso bile njegove besede.
"To sem kanaliziral/a."
"Tako je prišlo skozi mene."
"Jaz samo predajam informacije."
"To ni moje mnenje, to je sporočilo višje sile/vesolja/kozmosa ipd."
Torej človek ne govori iz ega, temveč služi nečemu višjemu. Mene pa to zbode samo zato, ker ne prenesem resnice. Ker še nisem tam, ker še nisem dovolj zrela. Vsaj takšen je bil podton.
Toda takšna logika ima tudi drugo plat. Če informacija ni zares moja, potem zanjo tudi nisem odgovoren. Če sem samo “kanal”, me ni mogoče zares soočiti s tem, kar sem izrekel. Če je nekoga zabolelo, to ni moja odgovornost, očitno ta oseba samo še ni pripravljena slišati resnice.
Podoben vzorec sem kasneje opazila tudi v okolju, ki sicer ni bilo duhovno, a vendar povezano z osebno rastjo. Tam se je veliko govorilo o iskrenosti in avtentičnosti ter svobodnem izražanju. V teoriji je bilo vse to smiselno. Seveda ni zdravo tlačiti svojih čustev, se nenehno prilagajati drugim in nikoli povedati, kaj zares mislimo ali čutimo. A tudi to se je zlorabljalo.
Iskrenost je postala izgovor za pomanjkanje empatije. Avtentičnost se je spremenila v pravico, da izrečeš karkoli, kadarkoli in komurkoli, brez premisleka o tem, kako bo to vplivalo na drugega človeka. Nekdo je lahko izrekel izjave tipa: "Debel si." In nato dodal: "Oprosti, ampak samo iskren sem."
Toda iskrenost, surovost in nesramnost niso ista stvar. Iskrenost brez sočutja je samo brezbrižnost do drugega, pomanjkanje človečnosti in občutka za druge zapakirana v navidezen jezik “osebne rasti” ali “čustvene zrelosti”.
Podoben mehanizem sem opažala tako pri sklicevanju na zakone vesolja, energijo, višje sile kot na fizikalne zakone itd. Kompleksne življenjske situacije so bile povsod predstavljene kot sila preproste črno-bele formule.
Nekje so mi rekli, da očitno ne meditiram dovolj. Drugje, da ne izvajam dovolj določenih vaj. Sporočilo je bilo skoraj vedno podobno: če se znajdeš v težki življenjski situaciji, potem še nisi dovolj razvit in dovolj predan svoji osebni rasti. Težava takšnih razlag je, da človeku na ramena naložijo še dodatno breme v obliki občutka krivde ravno v trenutkih, ko je že tako ranljiv, prestrašen ali v bolečinah.
Spomnim se denimo dneva, ko sem zaradi hudih bolečin sedela na nevrološki urgenci. Oseba, ki je takrat bila v vlogi učitelja, mi je sporočila, da očitno nisem dovolj dosledno izvajala določenih vaj in da moram narediti "pokoro".
Rešitev pa je skoraj vedno enaka: še en tečaj, še ena delavnica, še ena metoda – s katero mimo grede polniš žepe osebi, ki ti hkrati dopoveduje, da tvoja nezmožnost služenja večjih količin denarja pomeni le to, da še nisi dovolj zrel.
Takšne razlage so nam ljudem privlačne, ker ustvarjajo iluzijo reda in nadzora. Sicer kompleksen in nepredvidljiv svet postane navidez bolj preprost in obvladljiv. Vse ima svojo razlago in vse je mogoče kaj hitro pojasniti. Ko bi le bilo življenje tako preprosto?
Največja težava je pozicija moči
Človek, ki je v poziciji moči, zlahka svoje lastne frustracije sprošča na svojih sledilcih ali učencih, nato pa to opraviči z besedami: “Jaz ti nočem pametovati, samo povem, kako stvari delujejo.”
Ko nekdo svoje mnenje predstavi kot univerzalni zakon, se pogovor konča oziroma do njega niti ne pride. Tam ni prostora za izkušnjo drugega človeka, za njegovo ranljivost, zgodbo in okoliščine. Ostane samo hladna razlaga, ki se pretvarja, da je najvišja modrost. Osebno in edinstveno doživljanje človeka pa postane nepomembno.
Na ta način takšne skupine paradoksalno učijo stika s seboj, v praksi pa pogosto spodbujajo prav nasprotno – izgubo zaupanja v lastne občutke, intuicijo in presojo, saj na koncu vedno obvelja razlaga učitelja oz. tistega, ki je v poziciji moči. Skratka, prava psihološka zmešnjava.
Danes bolj zaupam ljudem, ki ponujajo iztočnice za lasten razmislek, ne pa neizpodbitnih resnic
Po vseh teh izkušnjah sem zagotovo postala zelo previdna pri ljudeh, ki nikoli ne rečejo: “To je samo moje mnenje. To je samo ena perspektiva." Najbolj nevarni se mi zdijo tisti, ki (običajno z določeno silo) pravijo: “Tako pač je, to so dejstva, to je resnica!”
Za besedami, ki jih izrečemo, vedno stojimo mi. Ne glede na to, ali jih imenujemo intuicija, kanaliziranje, iskrenost, avtentičnost, fizika ali resnica. Nobena oblika osebne rasti, metoda, tehnika ali duhovnost ne bi smela biti način, da se izognemo odgovornosti. Ravno nasprotno – učiti bi nas morala večje odgovornosti za to, kako vplivamo na druge.
Duhovnost, new age, različne metode zdravljenja, delavnice in prakse osebne rasti sami po sebi niso problem. Marsikaj od tega je lahko koristno, podporno in dragoceno. Problem nastane takrat, ko katera koli metoda ali oseba od nas zahteva, da se odpovemo lastnemu razmišljanju, notranjemu občutku in svoji poti samo zato, ker je sama ne razume.
Zato danes veliko bolj zaupam ljudem, ki postavljajo vprašanja, kot tistim, ki ponujajo odgovore. Veliko bolj zaupam ljudem, ki priznajo, da ne vedo vsega, kot tistim, ki trdijo, da vedo vse.
No, navsezadnje pa je tudi vse to le moje doživljanje...
Tudi na portalu Sensa objavljamo številne vsebine s področja osebne rasti, vendar upam, da jih nikoli ne razumete kot gola dejstva ali dokončne resnice, temveč kot morebitno iztočnico za razmislek, navdih in iskanje lastnih razlag. Naj svet ne bo črno-bel. Pobarvajte ga s svojimi najljubšimi barvami.
Ana Katarina Vehovar, urednica sensa.si
