Neale Donald Walsch, avtor serije uspešnic Pogovori z Bogom, prevedenih v 34 jezikov in prodanih v milijonskih izvodih, trdi, da bi lahko eno samo sporočilo, sestavljeno iz štirih kratkih besed, čez noč spremenilo življenje na našem planetu.
Takole se glasi: Mi vsi smo eno. Seveda je to stavek, ki smo ga že neštetokrat slišali ali prebrali, mu morda prikimali ali ga arogantno zavrnili kot novodobno duhovno puhlico. In prav v tem je problem, pravi Walsh. Te preproste resnice nismo sprejeli, ne razumemo zares njenega globokega bistva, ne živimo je.
Kajti ta trditev je nasprotna temu, kar so nam govorili in nas učili skozi življenje ‒ da smo ločeni. Večina ljudi ‒ četudi trdi, da verjame v obstoj višje sile ‒ na planetu živi razdvojeno, počuti se ločeno od drugega, od življenja samega in seveda v prvi vrsti od samega sebe.
Človek, ki verjame v ločenost, pa je v odnosu do življenja na nenehni distanci ‒ opazuje ga, v njem sodeluje, vendar ga ne soustvarja. Boji se, da bi v sočutenju drugih izgubil sebe, svojo identiteto, svojo individualnost, zato se mu ideja o enosti upira.
Tudi tisti, ki poučujejo o Bogu, torej o Enosti, večinoma učijo, da je ta izven nas, nekje zgoraj, da smo mi spodaj in da je naša naloga, da se vrnemo nazaj gor. Morda se vam to zdi smešno, vendar v to kot absolutno resnico dejansko verjame na milijarde ljudi na planetu. Walsh trdi, da v našem svetu živimo izkušnjo teologije ločenosti, ki ustvarja okoliščine za najbolj disfunkcionalne oblike človeškega vedenja, ki smo jim priča vsak dan. Kako? Teologija ločenosti po njegovem mnenju samodejno generira kozmologijo ločenosti, ki na življenje gleda kot na konstrukt, v katerem je vse ločeno od vsega. Kozmologija ločenosti ustvarja psihologijo ločenosti ‒ psihološki profil, po katerem se individuum počuti kot osamljen otok sredi morja, sam proti svetu. Psihologija ločenosti nato samodejno ustvarja sociologijo ločenosti ‒ družbo deli na skupine, politične stranke, religije, etnične skupnosti. To pa v sklepni fazi vodi v patologijo ločenosti, to je k avtodestruktivnim načinom obnašanja in delovanja. Zato imamo takšen svet, kot ga imamo.
Ko bi vsaj polovica človeštva dojela, da smo vsi del iste Življenjske sile, ki ji lahko pravite Bog, Jahve, Alah, Brahman ali kakorkoli drugače; da je ta inteligentna sila vse v vsem, torej tudi v vsakem izmed nas, in da smo v resnici mi vsi eno, potem bi bil človek človeku spet človek. Kajti tak človek bi deloval po modrem imperativu, ki pravi, da drugemu stori to, kar bi želel, da drugi stori tebi, ker bi razumel, da to, kar delaš drugemu, delaš sebi.
Tako bi bilo na svetu konec velikih in malih iger moči, nesmiselnega vojevanja za večje, boljše, več in demoniziranja tistih, ki mislijo drugače. Potem bi otroke v šolah poučevali o ljubezni, iskrenosti in sodelovanju. Potem bi najpomembnejše vprašanje na svetu postalo vprašanje, kako vsakemu prebivalcu tega planeta zagotoviti človeka dostojno življenje brez pritiskov in trpljenja polnih naporov, ki jih nalaga golo preživetje. In namesto nagona po preživetju bi v nas oživela instinktivna želja po izražanju lepega in harmoničnega.
Resnico o enosti nam razodevajo vse svete knjige človeštva, vprašanje zdaj je, kdaj bomo to resnico končno sposobni sprejeti in jo živeti. Koliko ubijanja bomo še tolerirali? Koliko bede bomo še ustvarili? Do kdaj bomo še čakali?
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani reviji Sensa oktober/november 2021
