Moje telo je kakor posoda, s katero držim sebe v odnosih. Če želim regulirati svoje odnose, svoj vpliv na okolje, svoje notranje dogajanje... se je dobro vprašati, koliko sem sploh UTELEŠENA v lastnem telesu. Mi je težko BITI prisotna v telesu? Porabim zato veliko energije?
Od nekdaj sem vse zelo močno čutila, zaznavala kakšne stvari, ki jih dajemo v kategorijo "paranormalno", obrise svetlobe okoli ljudi, jasnočutne občutke, entitete, komuniciranje z rastlinami... Tega sploh nisem imela dolgo časa potrebo na glas povedati, ker se mi ni zdelo nič posebnega. Mislila sem, da to počnejo ljudje nezavedno, a se pogosto le ne zavedajo. Nekaj normalnega, kar zmoremo vsi.
Hkrati so bili občutki tako močni, da se jim nisem niti posvetila in zaradi premajhnega zaupanja vase, si večinoma nisem niti zaupala.
A velik problem življenja v odnosih zame je pogosto bil in še kdaj je - premočno zaznavanje občutkov drugih in premajhna utelešenost v sebi, da bi ostala v sebi ob drugih. Da bi SI UPALA ostati v telesu. Pristnost, iskrenost je bila na prioritetni lestvici moje podzavesti mnogo nižje od ugajanja. Ker z ugajanjem, utišanjem sebe preživim.
Ko se s pomočjo različnih telesno usmerjenih praks poglabljam v to prešibko utelešenost empatov, visoko senzitivnih ljudi; se trudim soočiti se z intenzivno močnimi, prastarimi občutki v telesu, si nazaj prisvojiti svoj lasten prostor.
Moje svetišče. Moj dom. Moje telo.
Opazovala sem, kako od želodca dol sploh nisem v telesu. Z zaznavanjem in prav fizičnim sproščanjem močnih občutkov, se je to začelo spreminjati. Z reguliranjem teh nezavedno delujočih občutkov sem se vedno bolj "vsedla" v svoje boke. Vedno bolj delujem skupaj z nagoni, ne delujem proti njim in posledično oni ne proti meni.
Če se najdeš v opisanem, obstajajo dejanske rešitve in ne samo mehanizmi preživetja, kot so prenajedanje, odvisnosti od marihuane, alkohola, deloholičnost, motnje prehranjevanja...
Zame je rešitev v sidranju nazaj v telo. Ne v bežanju od njega in potlačenega. Nežno, a čvrsto, mehko, po majhnih korakih se naučiti rokavati z vsemi čustvi, jih izražati na konstruktiven način.
Če ne izražamo čisto vse občutke zrelo, imamo prešibek odrasli jaz, ali kot ga imenuje Freud - šibek Ego. Če npr. jeza ni integrirana, potem tudi občutek vrednosti, samospoštovanja ni čisto integriran.
Zato si vzamem čas in potrpežljivost za vzdržanje s seboj - kar sem mogoče ravno kot otrok najbolj potrebovala, a ne čisto prejela. Odrasli takrat tega zaradi lastnih okoliščin in premajhne čustvene zrelosti niso zmogli.
Je pa to pomembno aktivirati, saj kot pravi pregovor: Rim se ni zgradil v enem dnevu
Hvaležna sem genialnim ljudem, ki so začeli deliti to znanje z nami. V izjemno pomoč mi je bil Aleš Ernst in njegova AEQ metoda ter CIR Slovenija - center za telesno usmerjeno psihoterapijo.
Sanskriti,
vodja izobraževanj za osebno rast
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
