Leto 1991 je bil v Sloveniji čas negotovosti. Čeprav je bila slovenska osamosvojitvena vojna kratka v primerjavi z drugimi konflikti na Balkanu, je vseeno pustila sledi v ljudeh, tudi tistih, ki se je niso zavestno spominjali – dojenčkih, ki so se rodili v tem letu.
Znanstvene raziskave danes potrjujejo, da čustveno stanje nosečnice neposredno vpliva na plod, še posebej v obdobjih stresa in strahu. Veliko otrok, rojenih leta 1991, nosi nevidno travmo vojne – ne v obliki spominov, ampak kot telo, navajeno živeti v strahu, napetosti in nevarnosti.
Kako travma vojne vpliva na otroka v maternici?
Ko nosečnica čuti stres ali strah, se v njenem telesu sprošča kortizol – hormon stresa. Ta prečka posteljico in vstopa v krvni obtok dojenčka, kjer lahko vpliva na:
- Razvoj možganov – prevelika izpostavljenost kortizolu lahko poveča občutljivost otroka na stres tudi kasneje v življenju.
- Čustveni sistem – otrok se že v maternici navaja na občutke tesnobe in napetosti, kar se lahko kasneje kaže v višji stopnji anksioznosti ali težavah z regulacijo čustev.
- Avtonomni živčni sistem – dojenček, ki je bil že pred rojstvom izpostavljen visoki ravni stresa, lahko razvije prekomerno odziven simpatični živčni sistem (boj ali beg), kar pomeni, da bo lažje občutil strah, težje umiril svoje telo in se težje sprostil.
- Epigenetske spremembe – travma, ki jo doživi mati, se lahko preko epigenetskih sprememb zapiše v otrokove gene, kar pomeni, da bodo tudi kasneje v življenju njegova telesna in čustvena stanja bolj nagnjena k stresu.
Ko se otrok rodi v okolje, ki je še vedno čustveno nabito s strahom, se lahko ta občutek nevarnosti vtisne v njegovo telo, čeprav sam še ne more razumeti, kaj se dogaja.
- Aleš Ernst: "Oče bi moral s svojim vedenjem omogočiti ženski, da ima dovolj sproščeno nosečnost"
- Marjan Ogorevc: Vse, kar doživlja mati, doživlja tudi otrok v maternici
Kako so nosečnice doživljale vojno leta 1991?
Leta 1991 je bilo v Sloveniji približno 21.000 nosečnic, ki so v obdobju desetdnevne vojne (27. junij – 7. julij 1991) in politične nestabilnosti pred in po njej doživljale strah in stres.
Zvoki siren in eksplozij – Čeprav so spopadi trajali le deset dni, so se ljudje bali najhujšega. Letala JLA so preletavala mesta, tanki so se premikali po ulicah, sirene so opozarjale na nevarnost. Mnoge nosečnice so prebedele noči v strahu, da bo treba bežati ali se skriti v zaklonišča.
Beg pred nevarnostjo – Nekatere nosečnice so morale zapustiti svoje domove, saj so bila nekatera območja (zlasti v bližini vojašnic JLA) nevarna za bivanje. Spontana evakuacija, kaos, občutek brezdomstva – vse to so izkušnje, ki so pustile posledice.
Negotovost glede prihodnosti – Nosečnice so se spraševale: "Kaj bo z mojim otrokom, če bo vojna trajala dolgo?" Mnoge niso vedele, ali bodo očetje njihovih otrok vpoklicani, ali bo zdravstvena oskrba delovala, ali bo hrane dovolj. Ta negotovost je dodatno povečevala stres.
Tudi če nosečnica osebno ni bila priča nasilju, je čutila kolektivni strah, saj je bil celoten narod v stanju napetosti. Po radiu in televiziji so poročali o spopadih, o mrtvih, o prihodnosti, ki je bila negotova.
Kakšne posledice lahko ima vojna travma na generacijo 1991?
Čeprav se vsak posameznik razvija drugače, imajo mnogi, rojeni leta 1991, nepojasnjene težave, ki bi lahko imele korene v prenatalni vojni travmi.
Večja dovzetnost za stres in anksioznost – Generacija 1991 ima lahko povečano občutljivost na stres, težave z anksioznostjo ali občutek, da morajo biti vedno pripravljeni na nevarnost.
Težave s telesno regulacijo – Pogosta napetost v mišicah, glavoboli, motnje spanja, občutek, da se telo težko umiri.
Močna potreba po varnosti – Nekateri lahko razvijejo močno potrebo po stabilnosti, varnih odnosih, rutini, saj so bile njihove prve izkušnje v svetu zaznamovane z negotovostjo.
Nagnjenost k perfekcionizmu – Vojni strah lahko vpliva na vzorce vedenja, kjer posameznik občuti, da mora biti ves čas "pripravljen", nadzorovati situacijo, da bi preprečil nevarnost.
Seveda se vsi otroci, rojeni leta 1991, ne soočajo s temi izzivi, vendar je pomembno, da se zavedamo, kako močno okolje vpliva na razvoj posameznika – še preden se sploh rodi.
Kako lahko generacija 1991 ozavesti in preseže te vzorce?
Razumevanje vzrokov – Če se prepoznate v opisu, se vprašajte, ali je vaš nemir, občutek nevarnosti ali težnja po nadzoru morda povezano z nečim, kar ste "prevzeli" že v maternici.
Zavedanje in sproščanje telesnih odzivov – Ker je travma pogosto zapisana v telesu, pomagajo tehnike, kot so dihalne vaje, somatska terapija, telesna psihoterapija...
Delo z notranjimi občutki – Če pogosto čutite razložljiv ali nerazložljiv strah, se vprašajte: "Česa se bojim? Ali je ta strah moj?"
Iskanje varnosti v sebi – Razvijanje občutka varnosti skozi telo, samopodporo, zdrave odnose in postopno grajenje zaupanja v življenje.
Čeprav se osamosvojitvena vojna v Sloveniji ni vlekla več let, je pustila sledi – ne samo v ljudeh, ki so se je zavestno spominjali, ampak tudi v tistih, ki so se rodili v njeni senci.
Otroci, rojeni leta 1991, so odraščali v času po-vojne negotovosti, mnogi so že pred rojstvom vsrkavali materin strah.
Z razumevanjem, da telo pomni tudi tisto, česar se sami ne spomnimo, lahko ozavestimo vzorce, ki jih nosimo, in začnemo pisati novo zgodbo – takšno, ki ni zaznamovana s strahom, ampak z večjo svobodo.
