To je trenutek, ko je potrebno, da se rodi nova človeška vrsta, ki ima višji cilj: duhovno rast

6. 10. 2020
Deli
To je trenutek, ko je potrebno, da se rodi nova človeška vrsta, ki ima višji cilj: duhovno rast (foto: pixabay)
pixabay

Hitrost procesov na Zemlji je povečana, potrebno je pospešeno spreminjanje in prilagajanje človeške vrste. To je trenutek, ko je potrebno, da se rodi nova človeška vrsta, ki ima višji cilj: duhovno rast.

 

Živimo v času globokih sprememb, ki jih bomo lažje prebrodili, če bomo znali prepoznati pot, po kateri potujemo in svoj cilj. Naloge, ki stojijo pred današnjim človekom in človeštvom, so zelo resne in zahtevne.

Problemi epidemije, ekologije, klimatskih sprememb, migracij, lakote, revščine, nasilja, terorizma, vojn in nešteto drugih problemov so le zunanje posledice mnogo globljih vzrokov. Glavni vzrok omenjenih težav se nahaja v samem človeku. Da bi spremenili svet, se moramo spremeniti mi sami.

Spremeniti sebe je bolj zahtevno kot spreminjanje zunanjega sveta. Da bi spremenili svet in na njega delovali, je nujno, da ta svet dojamemo. Dojemanje in razumevanje sveta je začetek njegove spremembe. Dojemanje sveta, ki nas obkroža, razumevanje njegovih univerzalnih zakonov in obnašanje v skladu s temi zakoni, so najvišje naloge, ki temeljijo na spremembi človeka in to je pogoj za preživetje.

Trenutna dogajanja na Zemlji, četudi mnogim ljudem izgledajo grozeče, imajo tudi pozitivni namen – da pomagajo navdihniti proces kolektivne evolucije in prebujenje človeštva. Zemlja je šola za duhovno učenje in mi smo njeni učenci. Ljubezen, ki jo ustvarjamo v svojih življenjih, se širi kot energetski val in se lahko spremeni v popolno evolucijo, v to, kar pomeni biti človeško bitje. Vsi si želimo ustvariti boljši svet in za to imamo sedaj priložnost. Univerzum nas podpira, da napravimo kvantni skok v našem razumevanju tega, kar smo in kdo smo.

S preseganjem strahu in sovraštva do sebe lahko pridemo na novo raven frekvence luči - raven sprejemanja in odpuščanja sebi ter drugim ljudem in tako zdravimo svet. Ko dvignemo svojo energijo z ravni preživetja na višji nivo zavedanja, na nivo sočutja, ljubezni in hvaležnosti, nam bo to omogočilo zdravljenje in združitev naše celotne skupnosti.

Človekova potreba, da se počuti varno, spoštovano in ljubljeno, je jedro človeške izkušnje in je tako globoko zakoreninjena, kot potreba za hrano in streho nad glavo. Od začetka človeške evolucije so te potrebe usmerile našo pozornost proti zunanjemu svetu, katerega smo pozorno opazovali in raziskovali, kaj se nahaja okoli nas in kako to delotvorno uporabimo. Učili smo se kako loviti, proizvajati hrano, najti vodo, prižgati ogenj, zgraditi streho nad glavo. Proučevali smo mineralni, rastlinski in živalski svet in jih koristili za našo dobrobit. Te naše potrebe so ustvarile kulture, narode, države in civilizacije.

Potreba človeka, da se počuti varno, vredno in ljubljeno, zadovoljena v zunanjem, je ustvarila zunanjo moč. Človeška zgodovina je kronika borbe za moč med posamezniki, plemeni, rasami, religijami, spoli in narodi. Ustvarjanje zunanje moči je evolucijsko ohranjalo človeško vrsto in ji omogočalo napredek.

Naš dosedanji razvoj, ki je temeljil na zunanji moči in na potrebi po podrejanju drugih ljudi in gospodarjenju nad zunanjim svetom, brez razumevanja in upoštevanja svetosti življenja, nas je pripeljal v ta trenutek. Tako smo ustvarili energetsko raven preživljanja, ki temelji na strahu, tekmovalnosti, sebičnosti, izkoriščanju, odvisnosti, ločenosti, nasilju. To je razvojna oblika, ki več ne deluje, je zastarela in neučinkovita v vsakem pogledu in ni več v skladu z obstankom človeštva.

Hitrost vseh procesov na Zemlji je povečana, potrebno je pospešeno spreminjanje in prilagajanje človeške vrste. Potreba človeka, da se počuti varno in ljubljeno, ne more biti več zadovoljena s preživljanjem in sodelovanjem v dejavnostih, ki povečujejo njegovo verjetnost za preživetje.

To je trenutek, ko je potrebno, da se rodi nova človeška vrsta, ki ima višji cilj: duhovno rast.

Duhovni razvoj je cilj ustvarjanja novega in globljega razumevanja o tem, kdo smo in kakšen je naš namen. Potreba po miru, ljubezni, modrosti, lepoti in ustvarjalnosti je bila od nekdaj človeško duhovno hrepenenje.

Planet Zemlja, rastlinski in živalski svet, milijarde izkoriščanih ljudi, lačnih, bolnih, zatiranih, potrebujejo nas, potrebujejo naše srce. Sočustvovanje in modrost sta proizvoda duhovnega razvoja. Moramo dojeti potrebe drugih enako resno, kakor svoje lastne. Naučiti se moramo sposobnosti čutenja bolečine in radosti drugih, začeti dojemati, da smo neločljivi eni od drugih, da je vse medsebojno povezano in soodvisno.

Potrebujemo višje cilje, tiste, ki nas združujejo in ne ločujejo. Potrebujemo sodelovanje in ne tekmovanje, izkušnjo dajanja in ne izkoriščanja. Rojeva se novi človek, ki na zunanji svet stvari, medsebojnih odnosov, življenjskih okoliščin in izkušenj gleda kot na ogledalo, ki odraža notranji svet namenov, čustev in misli. To je pot k našem izviru, pot k naši resnični naravi.

Na tej poti se bomo morali soočiti z našimi lastnimi nezdravimi deli, ki obtožujejo, kritizirajo, zamerijo, sovražijo nas same, druge ljudi in univerzum. To so naši deli, ki najraje spreminjajo druge ljudi, medtem ko se sami ne želijo spremeniti. To so tisti deli, ki varnost in vrednost iščejo skozi nego določenih elementov, vezanih za zunanji izgled, kot so nova oblačila, novi obraz, večje stanovanje, večji avtomobil, več dosežkov, več priznanj ali karkoli drugega, zaradi česar naj bi bili ljubljeni, sprejemljivi ali vsaj nepremagljivi, da bi s tem omilili, otopili bolečino svoje namišljene ničvrednosti. To so deli nas samih, ki kot prereka stojijo med nami in našo resnično naravo.

Ko sami sebi postanemo izvir vrednot, bomo še naprej obiskovali istega frizerja, kupovali obleke, živeli v svojih hišah, razlika bo le v tem, da to ne bomo počeli z namero, da obvladamo, fasciniramo druge, ali da vplivamo na njih. Svoje namere bomo izbirali zavestno. Svobodno bomo delovali, govorili in ustvarjali pod vodstvom svojega sočutnega srca in modrosti. Živeli bomo brez strahu. Dajali bomo vse, za kar smo ustvarjeni, da življenju dajemo, in sprejemali bomo vse, kar nam življenje ponuja. Živeli bomo v skladu z drugimi in pri tem ostali zvesti sami sebi. Uživali bomo v družbi celotnega življenja, skrbeli bomo za druge in drugi bodo skrbeli za nas.

To življenje nas zdaj kliče.

Snežana Divjak

vstani.si

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord