Zdaj je čas, ko mora vsak od nas izbrati. In prav vsak od nas globoko v sebi ve, kaj mora izbrati.
Trenutni razvojni ciklus, ki ga končujemo in hkrati na novo začenjamo na Zemlji, nas sili, da opustimo stare negativne vzorce strahu in se odločimo za učenje ter ustvarjanje z ljubeznijo in modrostjo. Le tako lahko postanemo to, za kar smo ustvarjeni.
Tvorec življenja nas je ustvaril kot inteligentna, zavestna in sposobna bitja. Odločil je, da smo vredni samostojne izbire o tem, kako bomo živeli. To je naša svobodna volja. Od nas torej pričakuje, da delujemo samostojno, kar je veliko darilo, privilegij, a tudi odgovornost.
Dano nam je življenje in dane so nam izbire. Kot je zapisano v svetih spisih vseh svetovnih duhovnih tradicij, so nam dane najvišje sposobnosti ali božanske lastnosti: moč intuicije, empatija, sočutje, občutenje ljubezni, prav tako nam je dan je najvišji privilegij: varovati in skrbeti za življenje na planetu.
Vse naše zavedanje, lastna vrednost, zaupanje, občutek varnosti, izpolnjenosti, kako vidimo in doživljamo svet in druge ljudi, pravzaprav izhajajo iz našega odgovora na ključno vprašanje 'Kdo smo?'. To vprašanje je temeljno vprašanje našega obstoja.
Naloge, ki stojijo pred današnjim človekom kot posameznikom in celotnim človeštvom, so zelo resne in zahtevne. Problemi ekologije, podnebnih sprememb, migracij, lakote, revščine, nasilja, terorizma, vojn in neštete druge težave, ki pestijo naš planet, so le zunanje posledice mnogo globljih vzrokov. Bilo bi dobro razumeti, da je glavni vzrok vseh omenjenih težav globoko v nas samih. Zatorej, če želimo, da bi se spremenil svet, se moramo v resnici spremeniti mi sami. Vsak od nas, brez izjeme.
Od čudežnosti do mask
Naša notranja rast je odvisna od tega, kakšne odnose smo pripravljeni in sposobni imeti z drugimi. To je neposredno povezano s tem, kakšen odnos smo pripravljeni in zmožni imeti sami s seboj. Notranja rast je odvisna od tega, kako pošteni, iskreni in dojemljivi smo glede podobe o sebi, ki jo ustvarjamo v svetu, in kakšne igre igramo v osebnih odnosih. Navzven se to se kaže v značilnih vedenjskih vzorcih, ki razkrivajo skrivno strukturo naše osebnosti.
Vsako osebnost sestavlja struktura mnenj, misli, značilnosti, sposobnosti, talentov, prepričanj, predsodkov in zablod. Začetek naše osebnosti sega vse do trenutka našega spočetja. Vse okoliščine našega življenja, spočetje, življenje v maternici, rojstvo, odnosi med starši, odnosi v širši družini, izgube, šolanje, bolezni, kulturno in socialno okolje vplivajo na oblikovanje naše osebnosti.
Ko se rodimo, smo podzavestno močno povezani s svojim bistvom, z veliko ustvarjalno modrostjo življenja, ki vsakega otroka izpolnjuje z radostjo in čudežnostjo. Otrokov energetski sistem je odprt, občutljiv in dovzeten za vplive okolja, v katerem živi, čuti in sprejema vse vtise, prav tako je zelo ranljiv.
Otrok si želi samo to, da bi bil ljubljen, in vse, ki niso ljubeči, doživlja kot boleče in nevarne. Zaradi svoje občutljivosti in ranljivosti se mora hitro prilagoditi okolju. Tako izoblikuje psihološke obrambne mehanizme, si nadene čustvene maske, s katerimi se varuje pred vsem, kar vstopa v njegovo življenje. Na tak način izoblikuje veliko oblik vedenja, ki so za druge ljudi predvsem sprejemljive.
Med odraščanjem se počasi zgradi naša osebnost, ki je maskirani jaz. Ta si prizadeva izražati in delovati tako, kot se od njega pričakuje, da bi se počutil varno in ljubljeno. Ljudje pozabimo na svoje bistvo, izgubimo stik s svojimi bistvenimi energijami, s katerimi ustvarjamo življenje. Na ta način svojo prirojeno notranjo modrost in tankočutnost zamenjamo z uporabno masko. Nato si prizadevamo ohraniti svoje maske, s katerimi bi svetu radi dokazali, da smo dobri in vredni ljubezni.
Ko pod maskami skrivamo svojo ranjenost, bolečino in jezo, igramo različne vloge. Ker vemo, da se pretvarjamo, in pri tem želimo biti čim bolj prepričljivi, strah v nas še narašča. Vendar pa se zaradi strahu vse bolj počutimo nemočne ter poskušamo nadzorovati svoje življenjsko okolje in vse, ki so v njem. Potreba po nadvladi, ki jo sproža strah, je pravzaprav oblika pridobivanja zunanje moči. Ta pa ustvari različne vrste tekmovanja, ki zadevajo vsak vidik našega življenja.
Na osnovi takšne dinamike smo oblikovali omejeno razumevanje življenja in lastne evolucije, ki se odvija kot proces, v katerem smo vedno bolj sposobni nadzorovati, podrejati, izkoriščati svoje okolje in drug drugega.
Potreba po varnosti ‒ boj za zunanjo moč
Človekova potreba, da se počuti varno, spoštovano in ljubljeno, je jedro človeške izkušnje in je tako globoko zakoreninjena kot potreba za hrano ali streho nad glavo. Že na samem začetku človeške evolucije so te potrebe usmerjale človekovo pozornost proti zunanjemu svetu ‒ človek ga je pozorno opazoval, raziskoval in se iz njega učil: kako loviti živali, proizvajati hrano, najti vodo, prižgati ogenj, zgraditi streho nad glavo ... Proučeval je mineralni, rastlinski in živalski svet ter ga uporabil v svojo korist. Te potrebe so ustvarile kulture, narode, države in civilizacije.
Človekova potreba, da se počuti varno, vredno in ljubljeno, ki jo je zadovoljeval v zunanjem svetu, ga je pripeljala do zunanje moči. Človeška zgodovina je pravzaprav zgodovina bojev za moč nad posamezniki, plemeni, rasami, religijami, spoli in narodi. Ustvarjanje zunanje moči je v evolucijskem smislu ohranjalo človeško vrsto in ji omogočalo napredek.
Vendar pa nas je ta enostranski razvoj, ki je temeljil zgolj na želji po zunanji moči, torej na potrebi po podrejanju drugih in gospodarjenju nad zunanjim svetom, brez razumevanja in upoštevanja vrednosti in svetosti življenja, pripeljal v situacijo, ki jo trenutno živimo. Ustvarili smo globalni sistem, ki temelji na strahu, tekmovalnosti, sebičnosti, izkoriščanju, odvisnosti, ločenosti in nasilju. Več kot jasno bi nam moralo biti, da je to razvojna oblika, ki ne deluje več, saj je zastarela in neučinkovita v vseh pogledih, ker ni v skladu z obstankom človeške vrste.
Življenje ‒ posledica naših izbir
Smo celota uma in telesa. Ta celota ustvarja vse, kar se nam v življenju zgodi. Um je ustvarjalna inteligenca, ki nadzoruje vsak vidik našega življenja. Naš podzavestni (nezavedni) um je del uma, v katerem je shranjena baza podatkov o vsem, kar se nam je zgodilo v življenju, četudi se vsega ne spomnimo. Vse je shranjeno v našem spominu, ki je večdimenzionalen in ni odvisen od materije. V njem so spravljene vse izkušnje, ki so del našega osebnega življenja, pa tudi druge, ki so del celotnega življenja.
Vse v življenju je posledica naših izbir, ki se manifestirajo v zavestnem umu. Sami odločamo, kaj čutimo, mislimo, si domišljamo, kako se obnašamo, odzivamo, kako delujemo v danih okoliščinah. Posledice vseh naših odločitev se namreč izražajo v obliki doživljanja, izkušanja. Izbire torej postanejo naše izkušnje, življenje živimo kot posledico svojih izbir. Na osnovi svojih izbir in posledičnih dejanj se razvijamo. Izbire so tiste, ki določajo naš razvojni proces.
Pri tem se moramo zavedati, da za vsako izbiro stoji namen. Namen našega dejanja je lahko ljubezniv, ko želimo, na primer, izkazovati ljubezen in strpnost, lahko pa je tudi sovražen, ko na primer izvira iz želje po maščevanju. Z namenom so povezana čustva ‒ naša čustva odražajo naše namene. Dokler ne poznamo sebe in se ne zavedamo različnih delov svoje osebnosti, lastnih namenov ne moremo izbirati zavestno.
Ko ozavestimo različne dele svoje osebnosti, se začnemo zavedati različnih energijskih tokov, ki tečejo skozi nas. Takrat vemo, da so negativna čustva jeze, žalosti, zamer, maščevanje energijski tokovi z nižjimi frekvencami, ki ustvarjajo občutke nemoči, šibkosti, nesposobnosti in ločujejo ljudi. Ljubezen je energijski tok z najvišjo frekvenco in on ustvarja radost, lahkotnost, vedrino, toplino, sočutje in zbližuje ljudi. Če se zavemo te dinamike v sebi, potem ustvarimo možnost zavestnih izbir o tem, kako in kam bomo usmerjali svojo energijo.
Odgovornost
Namen je torej tisti, ki ustvarja našo resničnost, ki jo doživljamo. Vsak naš namen namreč sproži gibanje energije, če se tega zavedamo ali ne. Življenje ustvarjamo nenehno ‒ z vsako svojo mislijo, čustvom, besedo, dejanjem. Kako odgovorno to počnemo, pa je seveda odvisno od razvojne stopnje naše zavesti.
Odgovornost pri izbiri od nas zahteva, da se odločimo, katere dele sebe želimo negovati in katere opustiti. Ko se odločamo, kaj bomo izbrali, se moramo nujno zavedati posledic svojih izbir. Dokler se ne bomo zavedali uničujočih posledic sovraštva, bomo ostali sovražni.
Dokler se ne bomo zavedali negativnosti, ki jih ustvarjamo, kadar delujemo iz negativnih čustev, ki jih sproža strah, se ne bomo zavedali lastnega negativnega vedenja. Človek, ki se ne zaveda svojega jeznega, maščevalnega, pohlepnega, sovražnega dela svoje osebnosti, se ne zaveda svoje razdvojene osebnosti. Tak človek svoje življenjske izkušnje ustvarja nezavedno na osnovi nezavednih namenov.
Nezavedajoča osebnost v trenutku svojega besnenja ne ve za tiste dele sebe, ki se želijo odzvati z razumevanjem in sočutnostjo. Ne prepoznava tistih delov sebe, ki zaradi besa posledično trpijo zaradi odtujenosti in osamljenosti in ne pozna delov sebe, ki hrepenijo po toplini, bližini in kakovostnih odnosih. V tem nezavednem boju zmaga vedno tisti del, ki je najmočnejši. Razdvojena osebnost mora vedno izbirati med nasprotujočimi si deli sebe. Takšna je evolucijska pot osebnosti.
Modrost ‒ dragulj v nas
Vsak od nas, brez izjeme, nosi v sebi globje razumevanje življenja, modrost, ki jo je Tvorec kot najdragocenejši dragulj skril v nas same. Ta nam iz naših globin nenehno šepeče, da smo ustvarjeni za veliko več, da smo ustvarjeni kot bitja, ki ljubijo druga bitja kot samega sebe, ki spoštujejo življenje v vsaki obliki, da je ljubezen najvišja vrednota življenja.
Nastopil je čas, ko pospešeno uglašujemo razumevanje evolucije z modrostjo kot najvišjo obliko znanja. Energijska raven posameznikov se dviguje. Prebujamo se v zavest. Kot človeštvo prehajamo iz enega frekvenčnega območja vibracije luči v višje frekvenčno območje.
Iz petčutnih osebnosti, ki so se razvijale raziskujoč fizično resničnost, se razvijamo v veččutna bitja, ki zaznavajo resničnost onkraj fizikalnih zakonov in odkrivajo neskončnost univerzuma. Vrelec naših najglobljih vrednot je v nevidnem (nefizičnem) območju ‒ smo izraz zavestne, sočutne, modre, žive inteligence, ki neprestano ustvarja. To je najvišja oblika naše resničnosti, to je naš višji Jaz, duša, ki je jedro naše moči.
Ko to spoznamo, razumemo, da je življenje veliko darilo. Razumemo, da je fizični svet le učni poligon in da je civilizacija zgolj ustvarjeno okolje, ki ga kreirajo in si ga delijo vse duše kot projekt skupnega učenja. Vsak od nas je duša, ki je prišla na Zemljo, da bi uresničila svoje lastno poslanstvo. Vendar imamo tudi skupno nalogo in namen ‒ to je skupna evolucija. Bistvo evolucije pa je, kot smo rekli, možnost izbiranja. Zdaj je čas, ko mora vsak od nas izbrati. In prav vsak od nas globoko v sebi ve, kaj mora izbrati.
Tekst: Snežana Divjak
- Preberite si še: Kdo bo najbolj občutil LUNIN MRK?
- Psihoterapevtka Romana Čolić: "Izgorelost ni posledica zgolj prekomernega dela, temveč predvsem odnosov"
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
