Ali se zares ne moremo svobodno odločati pri izbiri naših partnerjev?

Zapis iz knjige dr. Christiana Gostečnika, Me imata kaj rada. 

Ali se zares ne moremo svobodno odločati pri izbiri naših partnerjev? (foto: pexels) pexels
17. 8. 2021

Že samo razmišljanje, da se čustveni zapleti in travme ter miselni vzorci prenašajo iz roda v rod, za nas velikokrat predstavljajo pravo uganko. Večkrat enostavno ne moremo dojeti, da so naše doživljanje, čutenje in vedenje odraz preteklosti. Velikokrat se odzivamo na druge (zlasti na naše bližnje) z zelo neprimernimi vedenji in čutenji, za katere ne vemo, od kod izhajajo, in nam je zelo težko sprejeti, da bi bilo lahko vse to ena sama igra preteklosti. Le zakaj bi imela naša preteklost tako veliko moč nad našim vedenjem? Zakaj bi morali reagirati na izzive v sedanjosti na osnovi čutenj in miselnih vzorcev ter predvsem travm, ki so jih doživeli naši starši ali pa so jih povzročili oni s svojimi čutenji in vedenji?

Vse to postaja velikokrat zelo vprašljivo, in to upravičeno, saj bi vse to lahko celo pomenilo, da nismo svobodni, da naša svobodna volja ni dovolj močnejša od naše preteklosti in da naše odločitve danes niso dovolj močne, da bi presegle tisto, kar se je zgodilo v preteklosti! Kdo je gospodar naših doživljanj in čutenj: mi sami ali naša preteklost?

Sprašujemo se, ali se zares ne moremo svobodno odločati pri izbiri naših prijateljev, zlasti pa intimnih partnerjev, bodočih žena in mož, ne da bi nas pri tem usmerjala in vodila naša preteklost. Predvsem pa se nam zastavlja vprašanje, ali so za vse naše zaplete v sedanjosti krivi naši starši oz. predniki nasploh? Kaj ni to krivično do naših staršev, ki so naredili vse, da bi nam bilo dobro, se nadvse trudili, pa četudi niso naredili vsega tako, kot bi bilo prav? In celo če so nas poniževali, sramotili, zlorabljali - zakaj bi to vse tako močno vplivalo na nas in naše odločitve pri izbiri potencialnih partnerjev? Zakaj se ne bi mogli odločati svobodno, si izbrati nekoga, ki je povsem drugačen od vse naše preteklosti, če je bila ta polna čustvenih zapletov, saj vendar poznamo vse to in se bomo zato zavestno odločili, da bo tokrat drugače, da bomo začeli znova in si ustvarili čisto drugačen zakon in družino, kot je bila naša izvirna? Kaj nismo mi dovolj močni v naši sedanjosti, da se odločimo povsem drugače, da v polnosti zaživimo svoje življenje na način, kot mi hočemo in želimo? Kaj ni zdravo, da razmišljamo v sedanjosti, opustimo preteklost in se usmerimo v tisto, kar je tu in sedaj pred nami, saj je samo to zares pomemembno?

Po drugi strani pa smo ljudje lahko zelo kruti do svoje preteklosti, zlasti do naših staršev, ki jih lahko krivimo za vse svoje tegobe v sedanjosti. Pri tem se lahko sklicujemo na svoje matere, ki so nas v marsičem zanemarjale, niso bile dovolj razumevjajoče in sočutne z nami ali pa smo jim bili včasih celo odveč; niso se nam posvečale, niso bile z nami nežne ter ljubeče in niso nam dale občutka varnosti, pripadnosti in ljubljenosti. Krivimo lahko svoje očete, ki niso bili fizično in čustveno prisotni oz. se niso dovolj zanimali za nas. 

Lahko seveda povsem upravičeno krivimo tudi starševsko preteklost, njihove tramve in stiske ter njihove zasvojenosti, njihove grobe medsebojne spore in predvsem zlorabe, ki nas lahko vedno postavljajo na sam rob obupa. 

Zato, da bi se odrešili svoje lastne krivde in odgovornosti, smo pripravljeni pripeljati na zatožno klop kogar koli. Vendar pa nam je zelo jasno, da zgolj z iskanjem krivca v preteklosti, pa tudi če ga najdemo, ne moremo rešiti svojih problemov v sedanjosti. 

To vsekakor ne pomeni, da nam niso ljudje v preteklosti naredili krivice, da nas niso neodgovorno zanemarjali, zavračali ter nam niso dali dolžnega spoštovanja, ljubezni, občutka pripadnosti itd. 

V čem je torej skrivnost prekelosti? Odgovor je zelo enostaven!

Od nas je odvisno, koliko smo se res pripravljeni soočiti z odnosi, v katerih smo, ali pa se nam stvari kar same po sebi dogajajo, ne da bi se zares vprašali zakaj. Tu govorimo zlasti o čustvenih zapletih, ki so večkrat posuti z bolečino. In ravno v tem je odgovor: ko vidimo, da gredo odnosi izven našega nadzora, da se zapletemo, pa niti sami ne vemo zakaj, da se vedno znova znajdemo na nepravem mestu ob nepravem času ter da se nam bolečine kar ponavljajo, krivice vedno znova dogajajo in pri tem neznosno trpimo, tedaj moramo končno pogledati vase in se globoko zamisliti, kar pa je lahko velikokrat izjemno boleče in še bolj vznemirjajoče. Ko se srečamo s svojo preteklostjo, se lahko vsaj na zunaj najprej vse še poslabša, preden se začne izboljševati. 

Zaboli nas, ker se rane na novo odprejo, zato ljudje velikokrat rečemo, da je bolje o doživetjih in občutjih iz preteklosti čim manj razmišljati, saj tisto, česar ne veš, ne boli. Vendar pa je res ravno nasprotno - tisto, česar ne vemo, tisto, kar se nam je v preteklosti zgodilo (zlasti dogodki, ki so bili zelo pomembni v našem življenju), nas za vselej zaznamuje. Bolj so ti dogodki in čutenja, ki jih spremljajo, veseli ali boleči, bolj nas vodijo pri našem vsakdanjem odločanju. 

Na vse to niti ne mislimo, a ta čutenja nas kljub temu vedno znova nezavedno usmerjajo. Ko pa gra za težka doživetja, so čutenja, ki so v zvezi z njimi, tudi večkrat globoko potlačena, saj o vsem, kar se je težkega zgodilo, velikokrat nočemo razmišljati. Ta čutenja potlačimo, vendar pa v nas kljub temu živijo, še več, ta čutenja si v nas zgradijo ogranizacijski aparat, ki nas odslej vodi. Tako npr. podobni dogodki, ki samo bledo spominjajo na preteklost, lahko v nas prebudijo strah in grozo, pa čeprav v sedanjosti oz. v trenutnih dogodkih ni nobenega pravega razloga za ta čutenja. Glede na to se potem vedemo in se včasih, zaradi nepoznavanja ali nezavedanja, zakaj se nam nekaj določenega dogaja ali zakaj tako čutimo, lahko odločamo povsem neprimerno. A ker te izzive naša notranjost prepozna kot zastrašujoče, se v skladu s tem tudi vedemo. 

Naša glavna naloga torej ni v iskanju krivca, ampak poiskati, kje npr. korenini neko določeno travmatično občutje, ki ostaja nerazrešeno in se zato vedno znova ponavlja in kliče po razrešitvi in odrešitvi. 

Vse, kar ni razrešeno in odrešeno, se ponavlja in to z upanjem, da bo nekdo nekje in nekoč, v sedanjosti ali pa v prihodnosti to razumel, sprejel, dal sočutje in izmolil milost za odrešenje. 

In še več, ljudje se nezavedno odločamo, da bomo poiskali podobne situacije in ljudi, s katerimi bomo ponovili določena občutja, in sicer vse z upanjem, da jih bomo tokrat razrešili. 

Skratka, kot rečemo, ljudje se vedno znova vračamo "na kraj zločina", vendar ne zato, da bi ponovno doživeli stare travme, ampak zato, da bi tokrat ob drugačnih pogojih ali ob ljudeh, ki jih imamo radi, zacelili te stare rane in začeli znova. 

Iščemo torej ljudi, ki nas bodo spomnili na preteklost, a ob njih z vsem srcem upamo, da bomo lahko zaživeli na novo, drugače in boljše.

Upamo namreč, da bodo ti prinesli nekaj povsem novega v naš življenjski slog, ki je lahko vse preveč prepleten s preteklostjo, ki nas zasvaja in večkrat neizmerno muči. 

Christian Gostečnik OFM, v knjigi Me imata kaj rada

 

 

 

 

--> O tej temi smo govorili tudi v oddaji Sensa pogovori: