Srce je tisto, ki moli

Molitev se nam v današnjem svetu zdi staromodna, do nje imamo veliko predsodkov.

Srce je tisto, ki moli (foto: pixabay) pixabay
6. 2. 2020

John Smith, posvojeni fant iz Gvatemale, je bil star 14 let, ko se je na zamrznjenem jezeru St. Louis v zvezi državi Misuri pod njim udrl led. Iz ujetništva v ledeno mrzli vodi so ga potegnili reševalci in ga odpeljali v tamkajšnjo bolnišnico, kjer so čez 45 minut zdravniki potrdili njegovo smrt. Medtem je njegova mati Joyce goreče molila in prosila, naj ji Bog vrne sina. Johnov utrip se je čudežno povrnil.

Zdravniki so ostali brez razlage. Povedali so, da obstaja le en odstotek možnosti, da bo preživel noč ‒ če pa jo bo preživel, bo do smrti vegetiral kot bilka. Johnov pastor je prišel v bolnišnico takoj po materini molitvi in v svoji notranjosti je prejel sporočilo, naj ob fantu sedem dni zapored moli 18 ur na dan. John je potreboval transplantacijo, njegovo stanje je bilo resno, zato je pastor zbral skupino duhovnikov, ki so ves čas molili zanj. Po nizu neverjetnih čudežev je fant po 16 dneh zapustil bolnišnico in se vrnil v šolske klopi. V času, ko se mu je zgodila nesreča, ni bil vernik, vendar je po čudežni obuditvi v življenje začel intenzivno iskati odgovor na vprašanje, zakaj se mu je to zgodilo.

Njegovo življenje je dobilo nov smisel. “In na koncu, ko sem se zavedel, da se je zemeljskim idolom, ki sem jim sledil, iztekel čas, je zdaj prišel čas, da lovim nebeško zlato. Moje poslanstvo je povedati svetu, da Bog še vedno dela nemogoče in še ima posluh za čudeže.”

Molitev se nam v današnjem svetu zdi staromodna, do nje imamo veliko predsodkov. Tisti, ki se s svojo molitvijo obračajo v nebeške svetove, se nam zdijo nekoliko smešni. Živimo pač v svetu zaverovanosti v vsemogočnost lastnega (raz)uma, pozabili pa smo na srce – na svoje skrivno središče, nedostopno razumu.

Srce je prebivališče, kjer sem, kjer bivam, kamor se spuščam. Mi pa smo kot sončni žarki, ki so pozabili, da so neločljivi del sonca, pravi Eckhart Tolle. Slepimo se z verovanjem, da se moramo boriti za obstoj z ustvarjanjem neke druge identitete, ki ni sonce, in se je krčevito oklepamo. Mar smrt te zablode ne bi predstavljala odrešujočo osvoboditev?

Molitev je odpiranje srca, ki ve, da je ločenost le navidezna, ker so vsi atomi v vesolju med seboj povezani. Moč molitve temelji na tej resnici. Zato lahko resnično moli le srce, sicer so molitev le neučinkovite prazne besede.

Obračanje k molitvi je tako osvobajanje od lastne arogance in bolečega občutka ločenosti. To je priložnost za doživljanje lastne majhnosti, ponižnosti in hkrati prepoznavanje veličine milosti. Ali kot pravi danski filozof in teolog Sören Kierkegaard: “Ko je moja molitev postajala vse bolj resna in globlja, sem imel vse manj in manj izreči. Na koncu sem povsem umolknil. Spremenil sem se v to, kar je verjetno golo nasprotje govoru, spremenil sem se v tistega, ki posluša. Najprej sem mislil, da je molitev govor. Vendar sem se naučil, da molitev ni samo molk, temveč (da) je poslušanje. Tako da: moliti ne pomeni slišati sebe, kako govorim; moliti pomeni utihniti in čakati, dokler tisti, ki moli, ne zasliši Boga.”

Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani Sensi februar/marec

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri