Strah pred intimnostjo in zakaj sama spolnost ne zadovolji naših potreb

Medtem ko mnogim ne pomeni nič več kot to, da si z nekom delijo vse običajne življenjske malenkosti, je za druge intimnost privilegij, neprimerljiv užitek in zavetje, v katerem okušajo prave radosti življenja.

Strah pred intimnostjo in zakaj sama spolnost ne zadovolji naših potreb (foto: profimedia) profimedia
20. 8. 2021

V šestdesetih je bil seks z vsemi in povsod družbena konvencija. Izraziti se (tudi) spolno je bila dolžnost vsakega dobrega državljana. V osemdesetih smo se z zabav vrnili domov, utrujeni in naveličani. V devetdesetih smo zaklenili ključavnice, znova oblekli pižame in nataknili copatke.

Zdaj uživamo v čudovito opremljenih stanovanjih, ljubimo se na vodnih posteljah, kopalnic že dolgo nimamo več le za umivanje, beremo knjige na čudovitih divanih, kupujemo drage sobne rastline, zgoščenke in pisano sadje za v košarico. Svet ideologij smo zamenjali za svet čustev. Družina je spet pomembna, aids nas je streznil. Intimnost kot projekt. Želja po pristnih čustvenih odnosih se je prepletla z zvestobo iz nujnosti. Zmagovita kombinacija.

Intimnost ima seveda, kot vsaka druga stvar, mnogo obrazov. Mnogi imajo svojo potrebo po intimnosti za slabost in so jo potlačili globoko vase, spet drugi se zavedajo, kako dragocena je, zato jo zavestno iščejo, gojijo, negujejo.

Kakor koli, oba odnosa razkrivata, da imamo ljudje potrebo po intimnosti. Tisti prvi toliko kot drugi, ali celo bolj. V življenju vsakega od nas so intimne izkušnje in so intimne zveze. So tisti zmuzljivi vznemirljivi trenutki z znanci in neznanci in so leta, desetletja intimne rutine, ki vnaša harmonijo v vsak dan. Med tem ko je čas v prvem primeru naš sovražnik, saj ne dovoli iluziji, da bi preživela v območju fantazije, je v drugem primeru naš zaveznik.

Zbiratelji intimnih trenutkov so v resnici zaljubljeni v ljubezen, bežna intimnost je njihova droga in soudeleženci le sredstvo za izpolnitev njihovih fantazij.

Pogoji, v katerih se udejanji intimni odnos, pa so drugačni. Tu komunikacija z drugo osebo steče na vseh nivojih. Intelektualnem. Čustvenem. Duhovnem. Telesnem. Seksualnem. Tako na koncu zadostuje le pogled ali gesta, da bi razumeli, da bi se razumeli.

Čustvena intimnost

Predvsem na področju čustvene intimnosti pa se sčasoma pojavijo težave. Zdrava čustvena intimnost v tem smislu pomeni vživeti se v kožo drugega, ne da bi pri tem izgubili lastno identiteto. Pomeni odpreti se in sprejeti drugega v svoj osebni prostor, ne da bi se pri tem počutili ogrožene, napadene, poškodovane. Zdrava čustvena intimnost je torej oprta na močno individualno avtonomijo.

Da pa bi jo v življenju lahko uživali, moramo prepoditi marsikateri strah. Moškim je seveda še težje. Že po tradiciji se ukvarjajo s posli, z idejami, s politiko in z vojnami. Z zunanjimi stvarmi. Moški so običajno sposobni intimnosti le, če je ta opravičljiva s plemenitimi razlogi ali posebnimi okoliščinami. Moški torej dobesedno vpijejo po intimnosti, le da je njihova prošnja zamaskirana. Da bi ohranili videz svoje moškosti, velikokrat plačajo z osamljenostjo, depresijo in s psihosomatskimi boleznimi.

Anatomske razlike, ki svet ločujejo na moško in žensko, nimajo nobene zveze s psihično biseksualnostjo, ki je lastna vsem ljudem. Willy Pasini, avtor knjige 'Intimnost', meni, da je spoštovanje lastne biseksualnosti eden od osnovnih pogojev za razvoj dobrega intimnega odnosa s samim seboj in z drugimi.

In pogoj za intimnost?

Samozavest. Le samozavestna oseba se zna čustvom predati brez strahu. Le samozaupanje ustvari pogoje za to, da se oklep, ki ga nosimo, spremeni v nekakšno porozno membrano za izmenjavo z drugimi. Da bi bila čustvena intimnost mogoča, mora naša notranjost postati trdna, nedotakljiva, lupina pa prepustna, elastična. Na takšen način dve osebi dobita skupen prostor, ki ju obenem združuje in ločuje.

Tako se zdrava čustvena intimnost sploh vzpostavi. Če pa želimo, da bi trajala, moramo imeti dober in iskren odnos s svojim najglobljim jedrom. To pomeni, da moramo pri sebi sprejeti tudi temnejše plati svoje osebnosti, pred katerimi bi raje zamižali, saj se jih sramujemo.

Vsi imamo potrebo po človeškem kontaktu, a nekateri svoj obstoj na svetu uspejo uresničiti le s prisotnostjo druge osebe. Bojijo se biti sami. Potreba po stiku se daleč najhitreje uresniči v spolnosti, a nezmotljiv občutek praznine naslednje jutro je znak, da spolnost ne zadovolji naših kompleksnejših erotičnih potreb. Številni spolnost uporabljajo kot neke vrste antidepresiv.

Še posebej ženske se svojega tako pridobljenega odnosa do spolnosti ne otresejo niti v zakonu. Pogosto orgazma sploh ne doživijo, a se zaradi tega ne vznemirjajo. Spolnost namreč uporabljajo, pravzaprav izrabljajo za to, da se ne bi počutile same. Bolj razočarani so navadno njihovi možje, saj zaradi medlega odgovora v postelji ne dobijo potrdila svoje moškosti.

Patološka potreba po intimnosti pa ni edina ovira pri njenem vzpostavljanju. Pred njo nas je lahko tudi strah. Lahko nas je groza, da bi se s partnerjem popolnoma zlili, da bi se pred njim preveč razgalili ali da bi se prepustili intimnosti kot drogi.

Strah pred razgaljenjem

Intimnost pogojuje zapustitev oklepa, ki varuje naše intimno jedro, sedež sramežljivosti in sramu. Bolj kot smo si z nekom intimni, bolj ima ta oseba dostop do naših najglobljih skrivnosti. A le zrela oseba bo to možnost popolnega razgaljenja pred nekom videla kot priložnost in ne kot grožnjo.

Kdor misli, da mora v sebi skrivati dele svoje osebnosti, ki jih ima za 'neizpovedljive', intimnost doživlja kot osebno tveganje.

Nezmožnost vzpostavljanja pristnih intimnih odnosov je dokaz ranljivosti, ki se pogosto skriva za zunanjostjo, ki vzbuja veliko pozornosti. Gre za ljudi, ki so privlačni na fotografijah, v živo pa izgubijo ves čar. Njihova notranja zakrčenost se zrcali v neizraznosti telesa in duha.

Podoben je primer playboya, ki se ne pusti ujeti do svojega štiridesetega leta, nato pa se poroči, ker je tako prav. Družba ga obsoja, obenem pa tudi občuduje. 

Viktor je imel težaven odnos s svojo hladno materjo in to se je spremenilo v sovraštvo do žensk. Te je zapeljeval in zapuščal. Ko se je končno poročil, se svoji ženi ni mogel odpreti, pa tudi svoje burne preteklosti ni uspel pretopiti v nekaj erotičnega. Nerazrešen odnos z materjo in strah, da bi uničil svojo podobo zglednega moža in očeta, mu jemlje vso življenjsko energijo.

Preveč se prepustiti

Ko se prepustimo intimnosti, si zaželimo, da ta sploh ne bi imela mej. Smo kot zasvojenci, tako se bojimo ločitve z ljubljeno osebo. Predvsem pri moških pa hitro nastopi občutek ujetosti. Mučiti jih začne klavstrofobija, znajdejo se v namišljeni pajčevini.

In kaj v tem primeru storijo? Srce dajo prijateljem, telo ženski. Srednjeveški model. Tip asketa bo morda ravnal skrajno radikalno. Zanj je rešitev vstop v poklicno vojsko ali v samostan, v okolje, ki žensko načeloma izključuje. Moški tega tipa so praviloma predolgo živeli s svojo materjo. Mama je prototip ženske pajka. Mama je ženska in vse ženske naj bi bile kot ona. Kljub nitkam, ki ga dušijo, ta moški svoj odnos z materjo še vedno idealizira. Tu pa ni sposoben povleči vzporednice z ostalim ženskim svetom. Mama je tako dobra, da v njegovem srcu enostavno ni prostora za nobeno drugo.

V to tipologijo moškega spada tudi narcis. Poseduje moderni harem, še večjo garderobo in bogat vozni park. Narcis je še vedno navezan na mamo, to pa je njegovo edino stabilno čustvo. Vsa ostala čustvena tveganja porazdeli na različne ljubezenske objekte. Žive. In še bolj, nežive.

Tina Torelli

Poglejte si še: Mnogo generacij že ne ve več, kakšna je prava vloga spolnosti

in Kako doživljajo spolnost posamezni astrološki znaki?