Čeprav se vsi ljudje zavedno ali nezavedno zatekamo k socialnemu maskiranju, je pri stanjih, kot so ADHD, PTSD, cPTSD in narcizem, to še očitneje.
Pogosto slišimo, da nam na primer tehnologija in družbena omrežja dajejo pretiran občutek lastne pomembnosti. Toda večina od nas ne hodi naokrog z občutkom, da smo tako izjemni. Pravzaprav obstaja temeljno čustvo, ki močno oblikuje našo samopodobo in vpliva na naše vedenje - to je negotovost.
Vsakdo se občasno spopada s tem neprijetnim občutkom negotovosti. Pojavi se lahko na vseh področjih življenja in ima različne vzroke. Lahko izvira iz travmatičnega dogodka, vzorcev preteklih izkušenj, družbenega pogojevanja oziroma učenja pravil z opazovanjem drugih ali okolja, kot so šola, delovno mesto ali dom. Izvira lahko tudi iz splošne nestabilnosti. Ljudje, ki v vsakdanjem življenju doživljajo nepredvidljive pretrese oziroma psihološke udarce, se pogosteje počutijo negotove glede običajnih virov varnosti in vsakodnevnih rutin.
Prikrivanje tega, kako se v resnici počutite ali kaj vam je dejansko všeč, je nekaj, česar se vsi naučimo že kot otroci. Pretvarjamo se, da smo veseli, čeprav smo v resnici žalostni. Da smo samozavestni, čeprav smo v resnici živčni. Pretvarjamo se, da nam je nekaj bolj všeč, kot nam je v resnici, zato da bi se vključili v skupino, s katero se družimo. Skoraj vsakdo to kdaj počne.
Ljudje se maskirajo, da bi se prilagodili družbenim pritiskom, se izognili zavračanju ali ustrahovanju ter upravljali vtis, ki ga naredijo na druge.
Med odraščanjem smo pogosto deležni popravljanja ali celo kaznovanja zaradi svojega ’čudnega’ vedenja, zato se ga naučimo zatirati.
1. Prikrivanje ADHD-ja
Za ljudi z ADHD je za vključevanje pogosto potrebna dodatna oblika maskiranja. Gre za prikrivanje lastne nevrodivergentnosti, izraza, ki ga je leta 1998 uvedla sociologinja Judy Singer.
Za razliko od čustev naravni način delovanja vaših možganov ni nekaj, kar bi prihajalo in odhajalo. Vedno ste nevrodivergentni, vendar se morate pogosto pretvarjati, da niste.
"Čeprav nisem povsem prepričana, da sem se s temi vedenjskimi značilnostmi rodila, so mi v najstniških letih diagnosticirali ADHD. Osebno menim, da so se nekatera moja vedenja oblikovala skozi življenje pod okriljem narcisizma. Kolikokrat sem kot mlada oseba slišala pripombo: 'Zakaj ne moreš biti vsaj enkrat v življenju normalna?!'
2. Maskiranje travme
Na socialno kamufliranje oziroma maskiranje lahko močno vplivajo dejavniki okolja, kot so delovno okolje, avtoritarni starši, zavračanje ter čustvena, telesna ali spolna zloraba.
Pri PTSD in CPTSD lahko ljudje občutijo posebno negotovost ali sram pri izražanju svojih misli, tesnobe in čustev. Eden od znakov negotovosti je nizka samopodoba ali negativna predstava o sebi - ko slabo razmišljate o sebi, svojih sposobnostih ali dosežkih -, zlasti kadar se ta predstava ne sklada z zunanjimi opažanji. To lahko povzroči tudi druge težave, predvsem na področju duševnega zdravja.
Predstavljajmo si na primer osebo, ki navzven deluje močno in stabilno ter ve, kaj želi od življenja. Vsaj tako jo dojemamo na prvi pogled. Ta izmišljena oseba ima tudi službo, pri kateri na tak ali drugačen način varuje druge. Zaradi njenega poklica jo ljudje spoštujejo ter se nanjo obračajo po nasvete ali pomoč, denimo v življenjsko nevarnih situacijah.
Ob tolikšni javni odgovornosti se lahko pojavi sram zaradi določenih tesnob ali nočnih mor - na primer prebujanja sredi noči s kričanjem -, ki izvirajo iz minulih življenjskih izkušenj. Ob tem se pojavi tudi občutek šibkosti, kar ljudje poskušajo skriti. Z drugimi besedami: maskirajo se.
3. Ščit narcisizma
Pri narcisizmu pa ima to ’socialno kamufliranje’ povsem drugačen vzrok, pojavnost in cilj.
Tudi tu je v ozadju občutek negotovosti, vendar ta negotovost v nasprotju z izkušnjo ljudi s PTSD, CPTSD, ADHD in avtizmom ne prihaja od znotraj navzven. Negotovost, ki jo doživlja narcistična oseba, prihaja od zunaj navznoter in tekom časa postane neprijetna osebnostna značilnost.
Narcistična oseba svojo varnost išče v lepem avtomobilu, veliki hiši ali prestižni službi, zaradi katerih jo drugi občudujejo. Ko meni, da izgublja te materialne stvari oziroma zunanji blišč, zaradi katerega drugi govorijo: "Vau, neverjeten/-na si!", začne razmišljati in čutiti, da je ’nihče’.
Ko narcistična oseba občuti to negotovost - na primer zaradi izgube nadzora nad ljudmi ali situacijo -, se začne po avtoričinem opisu maskirati na način, ki je lahko zelo boleč za njene žrtve.
Ker narcistična oseba živi v spremenjeni resničnosti, lahko začne občutiti, da ni več pomembna oziroma ni več v središču pozornosti. Svojo negotovost nato projicira na ljudi okoli sebe tako, da jih kritizira. Tudi hinavščino lahko uporablja na skrajno boleč način, za katerega meni, da je potreben za ponovno pridobitev javnega ugleda.
Med tipičnimi vedenji narcističnih oseb so še prevzemanje vloge žrtve, prelaganje krivde, triangulacija in ustvarjanje lažnih pripovedi. To, čeravno izjemno toksično vedenje, je dejansko njihov način skrivanja svojega pravega jaza pred samimi seboj.
Ključ je v prepoznavanju
Svet počasi začenja prepoznavati številne razloge, zaradi katerih se ljudje maskirajo, ter razumeti razlike pri ADHD, PTSD, CPTSD in avtizmu kot to, kar so: razlike, ne pomanjkljivosti ali napake.
Ko bo svet začel bolj sprejemati in razumeti nevrodiverziteto, se redno srečevati z nemaskiranim vedenjem nevrodivergentnih ljudi ter takšno vedenje sprejemati kot nekaj običajnega, upajmo, da se bodo ljudje, ki živijo z ADHD, PTSD, CPTSD ali avtizmom, počutili dovolj udobno in varno, da bodo lahko sneli svoje maske.
Seveda pa to, da snamete masko, ne pomeni, da ste kar tako oproščeni posledic svojih dejanj. Še vedno živite v družbi z drugimi ljudmi in vaša dejanja ter vedenje lahko vplivajo nanje. "Ne bi se mi bilo treba maskirati" zato ne pomeni: "Lahko se vedem kot kreten."
Ko govorimo o osvobajanju od maskiranja, dejansko govorimo o vedenjih, ki nikomur ne škodujejo - na primer pozibavanju telesa, igranju s pripomočki za nemirne roke (fidget toys) na način, ki ne moti drugih, ali nenavadnem načinu sedenja na stolu v službi.
