Tanja Skaza: Ni instant recepta za izpopolnjeno življenje; za to je potrebno vsakodnevno delo na sebi

Marsikdo se zelo nerad spominja svoje preteklosti. Sploh, če/ko ta ni najlepša. Tudi sama sem se, priznam. Težko se vrnemo v leta, ki so nam povzročila največ bolečine, pa vendar nezavedno prav ti boleči trenutki najbolj določajo in obvladujejo sedanjost.
Strinjam se, ni dobro, da se ves čas vračamo v preteklost. Vendar pa nam zna pomagati, če ozavestimo, kaj je tisto iz preteklosti, kar nas ovira, da v sedanjosti nismo srečni, uspešni in zadovoljni. Da bi lahko ovire iz preteklosti ozavestili, pa je nujno, da si svoje bolečine dovolimo prepoznati.

Od svojih strank pogosto slišim, da so jim starši dajali občutek, da nikoli niso storili ničesar dovolj dobro in da so se njihovi stavki, tudi če so se začeli z ”dobro si to naredil”, nadaljevali z ”ampak”.
Tudi sama sem to izkusila in vem, da je lahko zelo boleče. In zavedam se, da obstaja še veliko drugih ovir. Nekateri jih imajo več, drugi manj.

Vendar mi verjemite, da jih lahko premagate. Kako? Da se z njimi soočite, jih prepoznate in ozavestite. Sprehodite se skozi svojo preteklost od otroštva pa do tega trenutka. Ustavite se na vsaki boleči (pre)izkušnji, s katero ste se morali spopasti. Zavedam se, da je to čustveno zelo naporno, saj sem skozi ta proces večkrat šla tudi sama, a vam obljubljam, da bo obrodil sadove. Sploh, ko vidimo, kako te boleče izkušnje oziroma ovire vplivajo na nas. In še bolj, ko jih znamo odstraniti in spustiti od sebe.

Ko prepoznamo in ozavestimo bolečine iz preteklosti, se vprašajmo, kakšna čustva le-te vzbudijo v nas. Oziroma kakšni so zaradi teh ovir naši čustveni odzivi na situacije in izzive, ki se nam pojavljajo v sedanjosti.
Če so nam starši, na primer, dajali občutek, da ničesar ne naredimo dovolj dobro, smo lahko danes preveč negotovi in hkrati kritični tudi do drugih. Zaradi tega, namesto da bi pohvalili dobre stvari, ki jih je na primer naredil naš sodelavec ali otrok, začnemo dvomiti v svoje sposobnosti ali pa sodelavca oziroma otroka napademo z neupravičeno kritiko.
Ko prepoznamo to oviro iz preteklosti, se bomo naslednjič, ko bomo želeli nekoga kritizirati spomnili, da nas ne moti to, ker bi slabo opravil svoje delo, ampak to, ker je zaradi starih vzorcev v nas vzbudil dvome o sebi.

Kaj nam, poleg ozaveščanja, še lahko pomaga, da takšne in tudi druge ovire iz svoje preteklosti odstranimo?

To, da si vsak dan priznamo svoje dosežke. Da se pohvalimo, si čestitamo zanje. Najlažje je, da si jih zapišemo na list papirja. Sprva bo šlo težko, saj je svojo lastno vrednost najtežje prepoznati. Vendar je pomembno, da smo res konkretni. Da poiščemo vsako malenkost, za katero čutimo, da smo sebi oziroma ljudem okoli nas polepšali življenje. Dosežek je namreč lahko že dober nasvet, ki smo ga v prelomnem trenutku dali svojemu prijatelju, ali pa to, da imamo službo in dom, da smo krasni starši, ljubeči partnerji, zanesljivi zaposleni, dobri vodje …

Pomembno je, da si priznavamo svoje pretekle dosežke, saj nas motivirajo in krepijo našo vero vase oziroma v to, da zmoremo opraviti svoje naloge v sedanjosti. Ovire iz preteklosti pa imajo vedno manjšo moč, dokler na koncu povsem ne zbledijo.

Seveda pa to edina pot do sr(e)čnega in uspešnega življenja. Ni instant recepta za izpopolnjeno življenje; za to je potrebno vsakodnevno delo na sebi. Zato ne čakajte in storite prvi korak že danes. Več vsebin in nasvetov, kako najti pot k sebi, najdete na moji spletni strani.

Tekst: Tanja Skaza

Preberite še:

• ”Opuščam jezo, opuščam žalost, opuščam bolečino.” (Zapis Tanje Skaza)
• Navdihujoča zgodba o najbogatejšem človeku na svetu
   

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja