Med ljudmi močno razsaja strah pred demenco. Že marsikoga v najlepših letih prestraši lastna pozabljivost. Če imajo v svoji bližini človeka s hudimi simptomi, pa zna biti njihov strah še toliko bolj hromeč.
Kje vidim vzrok za demenco, ko imam med intuitivno terapijo vpogled v človekovo globino? Koga doleti tista najhujša oblika, ki udari z vso močjo in človeka hitro odreže od samostojnega življenja – celo že po petdesetem letu?
To se lahko zgodi ljudem, ki so v otroštvu doživeli hude travme, najpogosteje v odnosu s starši. Ti so lahko že davno pokojni, a težka energija ostaja, če se človek ne osvobodi bolečin.
- Preberite si še: Alzheimerjeva bolezen in demenca - Je vzrok huda čustvena bolečina v zgodnjem otroštvu? (dr. Gabor Mate)
Zakaj je prav odnos s starši tako pomemben? Vsak od nas je pol očeta, pol mame – nastali smo iz njunih dveh celic. Če so ti odnosi zelo slabi, človek zaradi tega izjemno trpi. Če si tega ne prizna in se pretvarja, da bolečine ni, jo poskuša pozabiti – spomin zamrzne. Posledica je lahko huda, hitro napredujoča demenca.
Potem so tu ljudje, ki se svojega otroštva sploh ne spomnijo. Tudi ti so živeli v izjemno težkih odnosih pod domačo streho. Da so lahko preživeli, so čez preteklost zagrnili težko zaveso pozabe.
Imamo zakoreninjeno ljudsko modrost, ki o težki preteklosti pravi: »Kaj boš brskal po njej! Vrzi čez ramo vse spomine, ne oziraj se nazaj, samo pojdi naprej.« Žal nobeno pozabljanje ni dobro. Naša zgodovina kroji naše življenje – tudi zdravje možganov.
Kakšna je tu preventiva? Odkrivanje in sprejemanje bolečin, začetek pogovora o njih in iskanje poti, kako se jih osvoboditi. Vzroki za demenco bodo gotovo začeli odpadati.
Slabše pomnjenje opažam pri ljudeh, ki ne zmorejo umiriti svojih misli. Naenkrat razmišljajo o stotih stvareh ali skrbijo zaradi vsega. Kaj pomaga v takih primerih? Zavestno umirjanje misli, trening čuječnosti, meditacija.
Seveda na zdravje svojih možganov vplivamo tudi s treningom le-teh in zdravim načinom življenja. Velik poudarek naj bo na zmanjšanju ali izločitvi sladkorja, saj ta močno poslabša pomnjenje in koncentracijo (pomislite na otroke).
Kakšno vlogo igra dednost? Podobno kot pri večini bolezni – zelo majhno. Kar v resnici »kopiramo« od staršev, so vzorci delovanja in čustvovanja. Posledično to pripelje do podobnih bolezni v sorodstvu. Torej, nič ni zabetonirano. Tudi če sta bila starša dementna, vam tega ni treba doživeti – če se začnete osvobajati težkih občutkov iz otroštva.
Za konec še ena ljudska iz naših logov, ko rečemo: »Vse življenje se učimo, pa še neumni umremo.« Predstavljam si, da pri tem ne mislimo na demenco, temveč na omejenost znanja. A kljub temu mislim, da ta stavek ni na mestu. Besede imajo ogromno moč in kreirajo naše življenje. Zares si ni treba ustvariti demence.
Kar nekaj preventivnih predlogov smo našli. Marsikaj vam je že poznano – zdaj pa se lotite še najpomembnejšega dela: svoje težke zgodovine. In zagotovo boste zmagali.
